Težka črna zavesa se ji je spustila pred oči in zdelo se ji je, da jo valovi vetra odnašajo stran.

OBISK #1

Zbudila se je na mrzlih kamnitih tleh v dokaj velikem prostoru z rešetkami. Razgledala se je. Bila je v grajskih ječah pod zemljo, v najbolj nezaželenem kraju na svetu – v prostorih sovražnega Kralja Podzemlja. Na hodnik je sence metala šibka svetloba, ki so jo oddajale starinske bakle, a kljub temu je bilo dovolj svetlo. V celici ni bilo ne postelje, ne kakšnega drugega pohištva, pa tudi štirih vilinskih stražarjev zunaj ni poznala. Stopila je do železnih rešetk, ki so se bohotile od stropa pa do tal, ter vojakom pokazala zobe, spotoma pa ugotovila, da ni več v okovih, kar ji je nedvomno polepšalo dan.

Vilini zunaj so se očitno počutili dovolj varno, da je eden izmed njih pomignil z glavo proti njej, rekoč »Še malo pa bomo tu spodaj imeli cel živalski vrt,« in ostali so se zasmejali. Smeh pa je utihnil takoj, ko so se zaslišale stopinje.

V grajske ječe je v spremstvu še dveh vilinov zakorakal svetlolasi princ, oblečen v bojevniško opravo in s skrbno spleteno kitko nad levim ušesom.

Samo ošinil jo je s pogledom ko se je sesedla ob gladko steno in straži pomignil naj odklenejo vrata in ga spustijo naprej.

Obotavljajoče so odprli rešetke in vstopil je v celico. Saj bi v trenutku odprtih vrat Auriel poskusila zbežati, a je pretehtala možnosti proti sedmim oboroženim vilinom in se raje zavlekla v najbolj oddaljen kot v ječi.

»Dober dan. Že dvakrat sem bil tu, pa si bila še nezavestna.«

Nič ni rekla.

»Sicer pa,« je nadaljeval, »sem ti prinesel nekaj za preobleči.« Premeril je njeno od krvi umazano obleko, ona pa je vstala da bi dobila lično zložen zavoj, ki ga je šele zdaj opazila v njegovih rokah.

Stopila je do njega in se z eno roko pretvarjala da ocenjuje, če bi sploh prijela zavoj, medtem ko ji je druga roka švignila do njegovega pasu, da bi zgrabila za nož.

Legolas, ki pa je bil izurjen da spremlja vsak premik, je njeno roko na pol poti spretno prestregel. Razočarana je ugotovila, da nima na boku nobenega orožja, prav tako drugje na sebi ne.

Spustil je njeno roko in ji v naročje potisnil oblačilo.
»Si res mislila, da bom v celico z izurjeno bojevnico prinesel orožje?«

Nedolžno je skomignila z rameni, a se je videlo, da ji je pohvala dobro dela.
»Škoda,« se je kislo nasmehnila, »pa tako dobro znaš z lovskimi noži. Lahko bi me naučil kak trik,« ga je zbodla.

»Mogoče. Preobleci se.«

Šele takrat je pogledala oblačilo. Obleka je bila iz rdečega žameta, z izvezenimi zlatimi vzorci pri spodnjem in zgornjem robu.

Posmehnila se je. »Če tvoj oče misli da mu bom za dvorno damo, se moti. Tega ne bom oblekla.«

Postrani jo je pogledal.
»Če tega ne oblečeš zdaj, boš pa pred kraljem.«

Srepo sta se gledala še nekaj časa, nato pa je globoko vdihnila in se začela oblačiti, oni pa so se spoštljivo obrnili stran.

Legolas je kar slutil, kaj ji o obleki roji po glavi; nobenega svilenega pasu za onesposabljanje stražarjev, gumbov za davljenje ali zlatih zaponk za puščanje krvi.

Do podobnih zaključkov je prišla tudi Auriel. Ko so se možje naslednjič obrnili k njej, bi jo takoj prepoznali kot serafsko princeso; izgledala je kraljevsko in v njihovih očeh je takoj zrasla še za pol glave. Princesa, ki pa ni bila vajena nositi tako razkošnih oblek, le v primeru ko ji je oče zagrozil, da ji bo prepovedal vstop v orožarno, če se pri pomembni večerji prikaže v usnjenih hlačah, je nejevoljno gledala svoje roke odete v rdeč žamet.


Prebrali ste zadnji del v tem letu, nenavadnem 2020. Ob koncu leta bi se rada zahvalila vsem mojim bralkam in bralcem še posebej pa: Sylwein Sky, Tista, Me, ManonWhitethorn, Sleepy girl in No Name.
Hvala vam za vsak komentarček, ki ste ga namenile zgodbi. Res ste pomagale, da je zgodba nekako dobila smisel in vsa ta nadaljevanja; enkrat sem že skoraj obupala. (In upam da niste jezne, ko vas takole kujem v zvezde .)

Hvala tudi vsem ostalim bralcem, ki ne komentirajo, a se vseeno navdušujejo nad Auriel in družbo. Vsak nov ogled mi pomeni enega od vas na drugi strani zaslona, ki napeto bere nadaljevanja in z nestrpnostjo pričakuje nov del. (btw: pride najkasneje 4.1.)

Vsem želim res srečno novo leto, zdravo in navdihujoče, iskreno in ljubeče. Predvsem pa: veliko domišljije.

SREČNO 2021!