Poglavje OBRED posvečam muci Zajči, ki je bila moja prva bralka, ki je komentirala sam začetek in po tolikšnem času še vedno spremlja zgodbo. Res hvala :blush:! Če ne bi bilo tvojih komentarjev na začetku sploh ne vem, če bi nadaljevala z zgodbo.

Prejšnjič...

Počasi se je njuna skupina razvrstila v enega izmed obročev okoli kroga skal in princesa je na kamniti mizi uzrla starko, staro kot sama zemlja, ki je negibno ležala in s steklenimi očmi zrla v nebo. Izza oblakov se je prikazal Mesec in brez kakršnegakoli poziva je Auriel vedela, da se je obred pričel.

OBRED #1

Vilini, razporejeni v obroče, so drug drugemu položili roke na rame in predstavljali nerazdružljivo raso, povezano v dobrem in slabem. Sama v Kraljestvu Višav še ni nikoli doživela tolikšne enotnosti med ljudstvom, in to je vilinom zavidala.

Hitro je še sama položila roko Wyattu na rame in se ozrla po nerazklenjeni verigi, v tistem pa jo je nekdo za njo močno zgrabil za ramo. Ni se upala ozreti, saj so ji prameni las ušli iz kapuce in se je bala, da jo pregrinjalo ne zakrije dovolj, zato je samo mirno stala in opazovala.

Čez nekaj časa so tišino pretrgali nežni toni in iz vrst so stopile mlade vilinke, ki so pele žalostno melodijo in počasi stopale proti središču dogajanja, kamniti mizi. Pesem je potihnila in Legolas se je odkašljal. Čeprav ga je bolj slabo videla, je slišala vsako besedo, ki jo je izrekel.

»Esta uniqa de staril.«

Vilini so kot eno pogledali v nebo in odgovorili.
»Kela da sa tirima.«

Upala je, da ne izgleda preveč očitno, kako nima pojma in ne ve kaj se dogaja, zato se je zanašala na to, da so ostali preveč osredotočeni na dogajanje in ne na čudno vilinko v peti vrsti.

Mrmranje je potihnilo in spet so se zagledali v Legolasa. V rokah je držal pladenj in na njem tri srebrne čaše. V soju lune so se belo svetlikale in metale sijoče žarke na žensko na mizi.

»Naj tvoja duša ne pozabi spominov,« je začel Legolas z mirnim glasom in strmel v starko, »Poskrbi za mir in pravičnost za nas, ki smo ostali, ti pa si ustvari novo življenje v kraljestvu vesolja in svobode. Naj se tvoja kri pretaka po žilah vseh rodov in vliva upanje naši rasi.«

Do njega so pristopile tri vilinke in vsaka je svojo čašo nesla določeni osebi v vrsti. Prvo je dobila mlada ženska, sodeč po solznih očeh verjetno sorodnica umrle, druga čaša je pripadla visokemu in vitkemu vilinu, ki bi bil lahko star še bolj kot Bistroumna, zadnjo pa je prepevajoča vilinka podala čisto majhni deklici s črnimi lasmi, ki je stala nekje v bolj oddaljeni vrsti zadaj.

»Naj tvoja duša ne pozabi spominov,« so vsi rekli v en glas, ko so prejemniki nagnili čaše in izpili iz njih tekočino.

Vilinska dekleta so spet začela prepevati posmrtno melodijo in takrat so se vsi začeli pomikati naprej. Skoraj je izpustila Wyattovo ramo, ko so vrste postav začele hoditi, da so ustvarile premikajoče se obroče okoli kamnov, ki so omejevali središče dogajanja.

Previdno je postavljala eno nogo pred drugo in poskušala ujeti ritem obredne hoje, ki so ga imeli vilini, ko so hodili eden za drugim in se pri tem držali za ramena, da so še vedno tvorili nerazdružljivo verigo.

Kmalu je ugotovila, da se je njuna vrsta približala starki na mizi in zagledala Legolasa, ki ji je nekaj poskusil sporočiti z očmi. Takrat je videla prvega vilina, ki je vodil najbližji krog in je zdaj svojo vrsto popeljal v krog kamnov. Priklonil se je umrli starki in zamrmral nekaj nerazločnega, nato pa stopil čisto na rep kolone. Sledil mu je drugi v vrsti in tako naprej, dokler ni na vrsto prišel obroč, ki ga je tvorila tudi sama. Pozorno je opazovala vilina pred Wyattom in se zavedla, da bodo v nekaj trenutkih vse oči uprte vanjo, tako kot bodo v Wyatta ravnokar.

Wyatt se je elegantno priklonil mrtvi postavi in zašepetal besede dovolj na glas, da jih je Auriel lahko slišala.
»Uneque masun de la vidah.«

Ko se je odmaknil, ga je posnemala in zašepetala približek tistega, kar je slišala, hkrati pa opazovala vse oči, ki so jo pozorno gledale. Že je hotela oditi za Wyattom, a jo je vilin za njo z nečem sunil in jo potisnil na kolena. V trenutku ko je začutila trda tla, je vedela, da se to ne bi smelo zgoditi.
Nekdo jo je razkril.

Silovito ji je potegnil kapuco iz glave in ji na vrat pritisnil mrzlo rezilo.

Začutila je njegovo sapo na ušesu. »Pa te imam.«

Srce ji je zastalo.

:speaking_head:Včeraj sem hotela objaviti nov del, a sem si premislila, ker mi ni bil všeč in sem vedela, da ga lahko še izpopolnim. Torej sem idejo prespala in se odločila za popolnoma drugačno verzijo. Upam, da vam je všeč :wink:!