Spet je zavpil in tekel, kot bi mu šlo za življenje. Palačo je poznal kot lasten žep in ni trajalo dolgo, da je prišel do njene sobe. Vstavil se je pred vrati in ugotovil, da vilinov, ki bi morala stražiti sobo ni. Grdo je zaklel in s treskom odprl vrata.

Posteljno pregrinjalo je bilo zastrto in premočno je odgrnil svilene zavese, zato so se strgale in razgrnile.

OBRED #5

Še vedno zadihan od teka, jo je zagledal kako je spala na postelji in se od olajšanja sesedel. Srce se mu je počasi umirjalo in čez nekaj trenutkov je v sobo ves zasopel pritekel še Wyatt.

»Legolas…« je rekel in od izmučenosti uprl roke na kolena, »celo pot sem ti vpil, da je v redu, ti pa me nisi poslušal.«

Princ si je z roko pogladil lase. »Je ranjena?«

Skomignil je z rameni. »Izgleda v redu.«

»V redu ni dovolj dobro.«

Auriel je mirno ležala na boku, s hrbtom obrnjena proti njima, njena krila pa so bila ovita okoli nje, kot pregrada pred zunanjim svetom ali lupina, ki jo ščiti pred nevarnostjo. Medeninasta koža ji je bledo žarela in njene prsi so se dvigovale, ko je počasi dihala. Razmršena srebrna kita ji je sproščeno padala čez ramena in po silhueti je razbral, da nima nič zlomljenega ali izpahnjenega, kar ga je pomirilo.

Dih mu je zastal, ko je zagledal krvavi madež na njenem vratu.

Čisto po tiho je stopil bližje in se počasi povzpel na mehko posteljo. Roka se mu je tresla, ko je previdno odmaknil dolgo kito in se zazrl v grdo rano, ki je potekala po ramenu, ključnici in se zaključila pod brado.

Spet je po tiho zaklel. Rana se lahko zagnoji.

Še preden bi lahko ugotovil kako je rana globoka, ga je bliskovito prijela za roko in ga vrgla čez sebe, na drugo polovico postelje. Vklenjeno roko mu je nevarno spodvila za hrbet ter ga prevalila na trebuh, vendar se je uspel osvoboditi in prestreči nekaj udarcev, ki mu jih je namenila. Da bi jo ustavil, jo je Legolas potisnil nazaj in jo prevalil na hrbet, ter ji ukleščil zapestja nad glavo.

»Auriel,« jo je poklical po imenu in se moral z vso svojo težo nagniti nadnjo, saj se je še vedno upirala.
»Jaz sem.«

Počasi je odprla zlate oči in zamežikala. Nad sobo je legla tišina. Njuna nosova sta se skoraj dotikala in prestrašeno je pogledala naokoli.

»Kaj počneš?« ga je zaspano vprašala in se zazrla vanj.

Bila je tako prisrčna, da bi se lahko kar stopil.
»Skrbim, da me ne boš ubila,« se je nasmehnil in jo spustil, da si je pomela razbolela zapestja.

»Nisem vedela, da si ti.«

Spet ta nerodna tišina.

»Prišel sem te pogledat, če si v redu.«

Ni vedela kaj naj reče.
»No, hvala. Ni se ti bilo treba zato plaziti po moji postelji,« se je nasmejala in si popravila pramen las, ki ji je ušel iz kite.

»Nisem te hotel zbuditi,« je skomignil z rameni, »samo videti sem hotel tvojo prasko na vratu.«

Nevede si je z dlanjo pokrila brazgotino in pogledala v tla. »Saj se bo zacelila.«

»Oprosti.«

Pogledala ga je in se sprehodila do okna. »Nimaš se za kaj opravičevati.« Odgrnila je zavese ter spustila svetlobo v sobo. »Saj nisi nič naredil.«

»Ravno to,« je pojasnil, »nič nisem naredil. Pustil sem te samo.«

Hoj! Verjetno bodo v prihodnjem tednu deli večkrat, saj imam več časa in spet smo doma... Če še nisi, se naroči in komentiraj kaj se bo dogajalo naprej / kaj se plete med njima . Rada vas imam !