Končno!!! Nov del, malo daljši, saj mislim, da bo zadnji ta teden. Mogoče pa vam Miklavž prinese nov del :joy:.
Držite pesti :wink:!

»Ampak to pomeni, da bomo morali prečkati staro skalovje,« je ugovarjal z nejevoljnim glasom in ostali so mu pritrdili.
»Kar pomeni samo eno,« je nadaljeval, »da bomo morali tudi čez Predore.


PREDORI #1

Medtem ko so se spuščali iz hriba si je glavo razbijala z podatki o njihovi poti. Kako je obžalovala, da se v letih, ko je še živela na gradu, ni bolj zanimala za geografijo Podzemlja in njihove poti. Tako se je zdaj znašla v situaciji, ko ni vedela kje ali celo kaj so Predori, in ni imela nič drugega početi kot okušati mrzel veter, ki ji je bičal v obraz.

Wyatt jo je preusmeril bolj v desno in ona bi skoraj padla, ko se je spotaknila čez korenino in je ne bi on ujel. Še nekajkrat se je opotekla, saj se je teren ali naglo spuščal ali pa postajal vedno bolj strmejši. Verjetno je bilo za Wyatta dovolj, da jo je venomer potiskal bolj v desno ali pa je pot postala zahtevnejša, saj se je ustavil in jo potisnil ob skalnato steno ob kateri so hodili, da je začudena obstala.

»Nehaj že no!«
Vsega skupaj ni razumela.

»Neham s čim?« ga je previdno vprašala in razmišljala kaj je počela narobe. Čeprav ga ni videla, si je lahko predstavljala njegov jezen obraz, pravzaprav je bila vesela, da mu ni mogla gledati v oči.

»S čim?« se je zdaj še bolj razburil in jo potisnil k steni, da so ji skalnate razpoke verjetno pustile odtise na ramenih, »si slučajno vprašala kaj počneš?« Zarenčal je.
»Zanalašč se spotikaš in me odrivaš in naju tako upočasnjuješ, sploh veš kje so že drugi?«

Obnemela je. Vedela je, da hodita zadnja, še na misel pa ji ni prišlo, da sta tako daleč za drugimi.

»Kako pa si si to predstavljal,« ga je glasno napadla nazaj, »ne vidim ničesar, niti ne vem kje hodimo. Kako naj bi po tvoje tekla za vami, če sem slepa?«

»Ne vpij,« jo je posvaril.

»Odveži mi prevezo, pa bomo videli kdo je hitrejši,« je odločno pribila in mislila čisto resno.

Samo grdo je zaklel in odpravila sta se naprej. Še dolgo časa sta hodila v popolni tišini, ona pa se ni odločila stopati prav nič previdneje, zato je enkrat skoraj padla v neko jamo, ki jo je verjetno izkopala kakšna gozdna žival.
Sodeč po šumenju vode, sta hodila blizu reke, ko se je zaslišal znan glas.


»Dolgo sta hodila,« je vprašujoče dodal Legolas in slišala je korake, ko se jima je približeval, zato je sklepala, da je sam.

»Sploh ne sprašuj,« je mrko odvrnil Wyatt, »s to hudičevko ne bom več hodil.«
Na ustnice si je priklicala zloben nasmešek in nemo čakala kaj ima Wyatt še za povedati.

»Kar naprej se zaletava in na vsake toliko časa se nekaj odloči v smislu ¨hej, dajmo pasti v kakšno jamo, in Wyattu zagrenimo življenje¨ in potem naju upočasnjuje,« je povedal smrtno resno, a komaj se je zadržala, da ni planila v smeh, ko je oponašal njen glas.

»Wyatt, v redu je,« je zaključil Legolas, »ostali čakajo pri izviru. Naredite bakle in pošlji nekoga, da preveri če je pot do Predorov prosta. Midva se vam pridruživa še pred večerom, a, če bova nadaljevala s takim tempom, kot sta ga imela vidva, je pred nama dolga pot.«

Na sebi je začutila očitajoč pogled in prestopila se je.

»Dobro, se vidimo že pred večerom,« je Wyatt rekel in se pognal na pot.

Glede na njegove korake, je presodila da je kar tekel. Tekel. Ti vilini so utrgani, je bila njena misel preden se je zavedla da je ostala sama. Pozorno je poslušala.

Tišina.

Čisto zares, ničesar ni slišala. Morda je to njena edina priložnost, zato se je polna adrenalina pognala nazaj v smer od koder so prišli.

Seveda ni prišla dalje od štirih korakov.