Dolgo že ni bilo novega dela in končno sem se spravila pisati nadaljevanje. Komaj čakam, da ga delim z vami!
Komentiraj, lajkaj in se naroči name, predvsem pa... uživaj :wink:!

»V tvoje dobro,« je smrtno resno povedal Legolas, ko pa so se ostali spet zasmejali pa z nasmeškom dodal: »Da se naučiš lepega vedenja.«

Druščino je popadel nov val smeha, le Dora je glasno zaklel in se odpravil stran.

PREDORI #5

Bakle so služile namenu, saj se je nad dolino spuščal mrak, ki je podaljševal sence in že tako temne dupline naredil še strašnejše. Hodili so kar se da tiho in hitro, ter v parih. Njej so seveda dodelili Wyatta, zato se je sprijaznila z njegovo tišino med hojo, princ je hodil nekje spredaj, čisto na koncu pa je noge za seboj vlekel tudi Dora, še vedno vidno besen in premražen. Nagon ji je povedal, naj se ga kar se da na široko izogiba, saj ji bo verjetno poskušal vrniti za tisto stvar z reko.

Po krajši razdalji se je pred njimi odprl čist teren in lahko je, čeprav je špice vrhov zakrival mrak, videla obrise gorske verige v ozadju.

»Tam,« je s prstom pokazal Garel na veliko skalo nekaj sto metrov pred njimi, »lahko vidimo že Predore.«

Glede na poglede ostalih, je sklepala, da te poti niso ubrali prav pogosto, kar pa je imelo prednost: o skrivnostnih Predorih so vedeli le malo več kot ona.

Čim so se približali, se je je polegel čuden občutek. Še bolj hladno je postalo in zdelo se ji je, da čuti pritisk, ki ji poskuša krila odtrgati od telesa. Kot bi majhne ročice pulile peresa in bi jo veter želel odstraniti z obličja zemlje. Zmrazilo jo je in dobila je kurjo polt. Vilini pa, kot da ne čutijo ničesar, korakajo lahkotno naprej.

»Kako prijetno je tukaj,« je nekdo zavzdihnil in drugi so mu pritrdili, »čisto spokojno in mirno.«

Ona pa bi skoraj bruhala in se je na zadnje komaj opotekla do stene. Medtem ko so drugi še prižigali nove bakle, se je imela čas umiriti in si ogledati te slavne Predore.

Morala je priznati, kraj se ji je zdel skrajno strašljiv. In dovolj dobro skrit, da ga iz zraka ne bi mogli opaziti, a hkrati je bilo nekaj na njem, da nisi mogel odvrniti pogleda in po glavi so se ji porajala številna vprašanja, na katere tudi vilini verjetno ne bi znali odgovoriti, zato je ostala tiho. Kljub slabosti je pogledala nad sabo in videla več metrov visoko steno ob kateri je stala. Na ploščati skali na katero se je naslanjala, so bili izrezljani vzorci, ponekod bi jim rekli tudi rune, ki so se raztezali po celotni dolžini vse do vhoda in začetka hodnika, kjer se je pisava še zgostila.

»Vse v redu?« jo je jedrnato in zdolgočaseno vprašal Wyatt, ko je videl, da jo bo kmalu skoraj pobralo od utrujenosti, čeprav še sama ni vedela čemu je tako izmučena.

Pokimala je. »Samo malo mi je slabo.«

Skomignil je z rameni in čez nekaj trenutkov je že prvi vilin zakorakal v temo. Tokrat ste hodila čisto na koncu, za njima je bil le še Dora, ki je v eni roki držal baklo, z drugo pa se je v pripravljenosti oklepal noža za pasom.

Preden je naredila prvi korak v temo je globoko vdihnila.
»Saj ni tako hudo,« si je spodbudno zamrmrala in stopila naprej.

In ko je vstopila, je spoznala, da se je motila. Začelo jo je žgati po celem telesu, kot bi po njej posuli vročo žerjavico ali jo polili z vrelim oljem. Ni mogla trezno razmišljati, saj ji je misli oklepala nevidna koprena.

V tistem je začutila ostro bolečino v desnem meču. Trgalo jo je od znotraj in komaj se je ozrla k nogi, da je videla, kako se ji je kri razlivala po nogi navzdol in ko je prva kaplja njene krvi kapnila na mrzla tla, se je vse obrnilo.

Le ena kaplja angelske krvi je bila dovolj, da je Predor pokazal svojo moč.

:speaking_head: Naslednji del boste našli pod naslovom RUNE, do takrat pa ugibajte, kakšen pomen imajo! In hvala, da spremljate!