Skozi misli ji je šinil stavek, ki pa ga ni sama oblikovala. »A zakaj so tla gladka? Da iz njih lažje pobrišemo kri.«

PRIHOD #2

Pregnala je misli, napela ramenski obroč in s težavo razprla bela krila pomazana od njene krvi. Ozrla se je čez ramo, saj je čakala na naslednji udarec, ki pa ga ni bilo. Za seboj je zagledala kupček črnega prahu, vilin, ki pa je še malo prej v rokah držal bič, je zdaj zbegano gledal kralja.

Še malo prej je bila polna moči, kar naenkrat pa so se ji od napora zašibila kolena, da se je morala nasloniti na stražarja, ki jo je držal. Kralj je zaklical nekaj nerazločnega in v trenutku ga je obstopilo pet postav zavitih v dolge modre plašče. V nerazumljivem jeziku so se pomenkovali, Auriel pa se je s tresočo roko dotaknila hrbta.

Pričakovala je, da bo imela povsem krvavo roko, tako kot so bila tla prekrita z lužami njene krvi. A se je zmotila. Njen hrbet je bil brez praske ali kaplje krvi.

Kralj Vuron je bil še vedno zaposlen, zato je brez omahovanja pokleknila na tla in roko stegnila do kupčka prahu. Z enim očesom je ujela, da so se vilini ob njej zganili, a je kraljevi sin odločno odkimal in jo pozorno opazoval.

Z roko je dosegla prah in v trenutku, ko se ga je dotaknila, se ji je zdelo da je izpuhtela v nič. Ko je naslednjič odprla oči, se ni mogla premikati. Pravzaprav se sploh ne bi mogla premikati.

Bila je vse, a hkrati nič, nek povsem zunanji opazovalec iz višav, ki je bil tam, a hkrati tudi ne. Pomislila je kdo, ali še bolje kaj naj bi bila.

Nekdo, ki je vedno prisoten, a ga ne vidimo, sliši vse - a nima ušes, vidi vsako podrobnost naenkrat – pa nima oči.

Končno se ji je posvetilo.

Ta del malo krajši, naslednji bo z naslovom EDWARD MUNSKI. Upam, da ste lepo praznovali božič; letos malo drugače, a še vseeno čudovito in čarobno kot vsako leto.
Komentiraj pod zgodbo in reši uganko kdo naj bi Auriel postala. Prazničen pozdrav!

Nekdo, ki je vedno prisoten, a ga ne vidimo, sliši vse - a nima ušes, vidi vsako podrobnost naenkrat – pa nima oči.