V prejšnjem delu...

Tudi svojega je potrepljala in ga za Legolasom vodila proti izhodu na drugi strani staje.

ZAHTEVE KRALJA #5

Takoj ko je stopila iz stavbe, ji je v oči posvetilo sonce. Počasi se je spuščalo proti obzorju in nebo razsvetlilo s toplimi barvami, ki so se razživele po prostrani modrini. Razprla je roke, nagnila glavo v znak in vdihnila vonj, ki ji je povedal, da se narava počasi pripravlja na zimo in si nabira še zadnje zaloge za prestajanje tega mrzlega letnega časa.

Tudi Legolas je opazoval prizor, ki se je izrisal na nebu, nato pa se hitro sklonil k sedalni torbi, ki jo je imel pripeto na konju.
»Skoraj bi pozabil,« se je jezil sam nase, »obleči ta plašč.«

Iz torbe je potegnil zeleno ogrinjalo s kapuco in ji ga vrgel.
»Varneje bo. Čeprav bova hodila po obrobju mesta, se vedno lahko naletiva na kakšnega vilinca, ki te verjetno ne bo najprijazneje sprejel.«

»Krila lahko naredim nevidna, tako kot v Parizu,« ga je po tiho spomnila, »saj veš, še ena želja Jezera. In v plašču mi bo samo vroče.«

»Vem, da so lahko nevidna, vendar svojih nevilinjih ušes ne moreš skriti, ali pač? Ježa pa bo po senci in kmalu bo padel mrak, zato ti svetujem, da si ga oblečeš,« ji je naveličano pojasnil, čeprav mu ne bi bilo treba, saj je tudi sama vedela, da angelska bojevnica v mestu vilinov ni najbolj zaželjena pojava ta trenutek. Ali sploh kdaj.

Poveznila si je kapuco čez glavo in nato sledila Legolasu, ki je svojega konja pognal v malo hitrejši korak, a vendar sta še vedno jahala dovolj počasi, da bi se lahko pogovarjala. Ujela je ritem njegovega konja in zdaj sta njuna žrebca hodila drug ob drugem po zaprašeni cesti.

Poslušala je udarjanje kopit ob tla in si ogledovala okolico. Izstopila sta nekje na zadnji strani gradu, zato ta predel ni bil tako lično in čisto urejen, prav tako ni bilo nikjer videti razkošja, ki se je bohotilo na prednji strani kot zeleni drevoredi in skrbno pometene potke. Nekaj peščenih cest se je križalo pred njima in hiše so razdrobljene stale dovolj daleč, da Auriel s princem ne bi mogla pritegovati pozornosti.

Čez nekaj čas sta naletela na malce opitega vilina, ki se je rahlo priklonil Legolasu, nato pa se opotekel v eno bolj razpadlih hiš. Auriel še pogledal ni, seveda pa je v vsakem primeru ne bi prepoznal, saj ji je zelena kapuca padala do skoraj polovice oči.

»To je eno izmed najrevnejših delov mesta. Tu pristanejo vsi, ki kršijo protokole, a vseeno to niso taki hudi zločini, da bi morali pristati v ječah ali celo umreti,« je razložil princ.

Iz same radovednosti se je princesa obrnila nazaj in si ogledovala grad iz katerega sta prijezdila in ki se jima je z vsakim korakom bolj oddaljeval. Zgrajen je bil med skalami, in najverjetneje tudi iz njih, sodeč po nepravilnih oblikah, ki so tvorile pet stolpičev, a so vseeno dajale palači neko čarobnost in skrivnostni pridih. Na vrhu stolpov je vihralo pet zastav; pet znakov vseh vilinjih rodov.

Tudi od daleč so se videla velika železna vrata, skozi katere so jo vso utrujeno privlekli z naporne poti in jo postavili pred kralja. Oken je imel grad, v primerjavi z njenim domačim, razmeroma malo, a zato veliko vhodov in izhodov z vrati, ki so tujcu onemogočali beg, ali pa so vsiljivca ujela v neizbežen labirint neskončnih hodnikov in soban.

Obrnila se je k Legolasu in ga predramila iz njegovih misli.

»Zakaj si tvoj oče tako želi priti do Srebrnega Jezera?«

»Da bi rešil kraljestvo,« ji je preprosto odgovoril.

»Rešil?« je Auriel zanimalo.

Kako ste preživeli podaljšan vikend? Meni je računalnik crknil in zato ni bilo včeraj novega dela .

Kot prejšnji petek, bo tudi jutri objavljeno nadaljevanje. Osmim in devetim razredom želim čim več sreče pri izbiri srednje šole; Informativni dnevi se začnejo že jutri. Poslušajte samega sebe in ne druge. Izberite pametno. Morda pa se nevede srečamo na kakšni predstavitvi !