Komaj sem dihala. Tresla sem se, si vlekla lase z obraza, tako obupano sem se počutila in tako zelo sem si želela, da bi lahko nekako sprostila ves ta obup v sebi, da bi lahko nekaj storila. Karkoli.
Nato je v ključavnici zaškripalo in vrata so se odprla.
Notri je stopila mami in ko me je zagledala na tleh, kako si dobesedno pulim lase in se tako močno tresem, je odvrgla torbico na tla in se sesedla zraven mene.
"Bella... O, Bella... Ššš..." potegnila me je v objem in nisem se upirala. Obraz sem zakopala v njeno črno srajco in vdihnila nežen vonj parfuma, ki ga je nosila. Ta vonj me je malenkost pomiril in za trenutek sem se lahko sprostila.
"Hej... hej... ššš... vse bo v redu,"
Hotela sem ji verjeti a kaj, ko sem vedela, da nič ne bo v redu.
Odkimala sem še zmeraj zakopana v njenem objemu.
"Nič ne bo v redu mami."
Sem zastokala.
Zazvdihnila je in mi brado privzdignila navzgor tako da sem zrla v njene čudovite zelene oči. Moje so bile čokoladno rjave, očijeve.
"Kaj je bilo Bella?"
Odkimala sem. Nisem mislila govoriti o temu.
"Samo tako ti lahko pomagam. Prosim."
Je moledovala in pogledala sem v tla.
"Sanjala sem. O njemu."
Z rokavom sem si obrisala nos.
Njen obraz se je zmehčal in opazila sem sled bolečine.
"Sanjala sem o tistem dnevu. Na plaži. Videla sem naju. Vse je bilo tako živo... tako resnično... Celo videla sem njegove misli in čutila kar je čutil on. Videla sem ga kako se je potopil, kako se mu je zvrtelo, vse sem videla..."
Brada se mi je zatresla in spet je manjkalo čisto malo do tega, da bi zajokala, ko je občutek spet...*i*minil.*i*
Mami je bila tiho in me božala po laseh. Pramen las mi je zataknila za uho in ga potem navijala okoli prsta. Oboževala sem to, ko sem bila majhna.
"Bella..." zavzdihnila je. "Tako žal mi je za vse kar se je zgodilo, mogoče ti bi morala bolj stati ob strani, ampak jaz..."
Vstavila sem jo.
"Mami v redu je."
"Ni. Ampak tako bolelo je, da še sama nisem vedela in hvala ti, ker si tako lepo skrbela za Hailey."
Prikimala sem.
"Zelo močna si Bella. Zelo močna si v sebi. Zavedaj se tega."
Čutila sem njen pogled na sebi a ji ga nisem želela vrniti. Odmaknila sem se iz njenega objema. Nato sem nekaj vprašala.
"Mami."
"Ja?"
"Je v redu, če..."
Premolknila sem.
"Če od očetove smrti še nisem jokala?"
Tako hudo je bilo to izreči, saj se je slišalo neumno. Blazno neumno.
Tišina. Mami je bila tiho.
"Vem da je neumno. In tako zelo si želim jokati a... a... preprosto ne morem, razumeš? Ne gre. Še nikoli nisem čutila česa takega. In grozno je."
"Bella."
Je tokrat ona izrekla moje ime.
"Ja?"
"V redu je."
"V redu je?"
"Vsi jok povezujejo z žalostjo. A včasih... včasih... takrat, ko najbolj boli, takrat ni solz."
Čakala sem, da bo nadaljevala.
"Nikar se ne sili. Solze bodo prišle. Obljubim ti."
Za trenutek je med nama nastala tišina.
"Prav."
Sem prikimala in njeno potrdilo, da z mano ni nič ni narobe, mi je malenkost pomagalo.
"Zdaj pa pridi sem."
Razprla je roke in zopet sem bila zakopana v njenem objemu.
-------

okjj ta deu je mau hah dougocasnnn, ampakkk jaa naslednn bo bol zanimiuu haha:heart:
hvala usemm za lajke, komentarje, zato da sammm berete:heart: res ful mi pomenn.
aja pa zaenkrat obvescam:

nixi
uni
tj (se mii zdii hah<3)

se koga...?:joy:
okiii skratkaaaa uzivitee sonckii mojii:heart: