Spet se dogaja.
In ne odneha.
Trese se roka
in srce ne upeha.

Spet sem videla
tvoje oči.
Ti pa v moje
zazrl se si.

Kri mi v glavo
je hitro zavila.
In tabla pred mano
se je zameglila.

Spet se dogaja.
A ne morem drugače.
Zakaj sploh te pogledam?
To je vprašanje.

A vedno, res vedno
se isto zgodi:
nazaj pogledaš
v moje oči.


Zakaj vedno
se tvojih oči zabojim?
Zakaj vedno
takoj stran zbežim?

Strah me je.
A ne vem zakaj.
Vem samo,
da ne odneha nikdar.

In tudi jaz
ne odneham.
Še vedno
k tebi pogledam.

Ni vzroka
za to.
A me zanima.
Zelo.

Res hočem temu
priti do dna.
Da vse, prav vse
bi razumela.

A me zmede
vse skupaj.
Ko vidim
te spet.

Zato pišem pesmi.
Drugega ne znam.
Ker tukaj ne lažem.
Tu sem le jaz.

Tu resnico povem.
Nisem pod filtrom.
Tu me ni strah.
To povem ti na glas.

Čeprav ničesar ne rečem,
povem ti vse.
Kar čutim, kar mislim...
Resnično je vse.

Ne vem, če razumeš.
Tudi jaz sem zmedena.
Nisem prepričana
kaj rada bi rekla.

Morda si mi všeč.
Čisto malo.
Le do lune
in nazaj.

I veš -
ko pogledam v oblake,
razmišljam o tebi.
Tvojem nasmehu.
Tvojih očeh.

Nebo je prostrano.
Polno oblakov.
Zato vsak dan
o tebi razmišljam.