Ojjjjj
Preden gremo na zgodbo, imam eno vprašanje. Prosim odgovorite iskreno. Ali naj nadaljujem s pisanjem zgodbe
Dobro, pa gremo na zgodbo
Uživajte<3

=====================================

...hihitanje! Jap, prav ste prebrali. Slišala sem. Nisem se motila. Takoj, sem začutila lahno tapkanje na rami. Obrnila sem se...nič. Ničesar ni bilo. Pa sem bila vendarle prepričana da je nekdo tam. Takrat pa sem zaslišala da me kliče mami.

"Ljubica, pridi dol!"
"Zakaj mami? Ravno se nameščam!"
"Ja, ja. To lahko počneš kasneje! Pridi dol takoj!"
"Že grem!"

Ne boste verjeli kako mi gre na živce ko me mami tako zmoti. Pa ravno sem nekaj pomembnega zlagala v omaro.

Odpravim se dol. Po stopnicah se vlečem kot polž. Ne da se mi. Ne želim še več drame. Poleg tega, bom morala jutri na ogled nove šole. Vsi bodo mislili da sem dolgočasna...razen če ne bom!

"Kaj je tako zelo pomembnega?"

Odšla sem dol k mami, ki je ravno slikala hišo.

"Lu, kakšne barve stene se ti zdijo najboljše za kuhinjo?"
"Prvič mami, ne kliči me Lu. Drugič, je to res bolj pomembno od tega da moram pospraviti partljago?"
"Glede na to, da se v pritličju že da živeti, je to zelo pomembno. Tvoj stric se zelo trudi da nama omogoči vse to. Poleg tega pa, bi bila vsaj malo bolj hvaležna."

Samo zavijem z očmi. Whatever mami.

Glede na to, da je že večer in sem utrujena se odpravim naravnost v posteljo. Vendar ne morem zaspati.
Kaj sem čutila ko sem prijela punčko? Sem res slišala hihitanje? Kako bom postala kul preden začnem z novim šolskim letom?

Tako razmišljam še kar nekaj časa. Vsa ta vprašanja mi polnijo glavo. Nikakor se ne morem umiriti, kaj šele zaspati! Takrat, pa me prešine ideja...

=====================================

Ta daaaaa! To je 3. del. Upam da ste uživali v branju Vesela bom vseh mnenj