oj,
sem nova na tej spletni strani in upam da ne boste preveč nesramni do mene. to je moja zgodba in prosim če bi lahko kdo iskreno komentiral, da bom vedela kako jo izboljšati. mogoče se bom kdaj registrirala, vendar za zdaj mi je tako bolje.

________________
Brez zavedanja za sedanjost zrem skozi okno, na pogled skoncertrirano, vendar sem v resnici v svojih mislih, brez da bi se sploh zavedala kaj se dogaja okoli mene. Nekaj me zmoti, in ko se vrnem v trenutek ugotovim, da je to socialna delavka, ki ji kot majhna kužka sledita paznika.
*i*Res krasno. Samo to še manjka, da sem spet zašla v težave, brez da bi se sploh zavedala.*i*
Vendar se ne moje presenečenje le nasmehne, ter reče: “Obisk imaš. Mama bi te rada videla.”
*i*Torej je še hujše kot sem sprva mislila.*i*
Socialna delavka mi pomigne naj ji sledim, jaz pa to hočeš nočeš storim, saj tukaj pač jaz nimam besede. Paznika nama sledita tik za mano, in zdi se mi, da sta tako blizu, da lahko čutim njuno dihanje na svojem vratu. Res prijetna zadeva.
Ko končno prispemo pred zaklenjena železna vrata, me razganja od živčnosti, tesnobe, vznemirjenja,… in socialna delavka prav nič ne pomaga s svojim že porabljenim nasmeškom, ki je verjetno namenjen temu da me pomiri, vendar deluje ravno nasprotno.
Paznik Št. 1 po vokitokiju sporoči zahtevo za odprtje vrat Št. 13 in ko se zasliši brnenje ki naznanja da so se vrata odklenila, me vedno bolj grabi panika, ki pa se ne kaže navzven, vendar se le občuti navznoter, kot sila ki te grabi za vrat ter trebuh.