Ksenija Šešerko, 67 let

Skozi polomljeno roleto je ušel droben žarek in jo s svojo toploto pobožal po obrazu. Obrnila se je in še naprej v napol spečem stanju uživala v toploti postelje. Ni se hotela popolnoma prebuditi. Rada bi še uživala v pajčevinasti omamljenosti sanj. Lovro! Sedemdeset let bo, kar jo je pustil, nosečo in osramočeno. Vendar je bil v sanjah vedno tisti prvotni Lovro, prijazen in srčen.

Brodila sta po domačem potoku, se držala za roke in skakala s kamna na kamen, lahkotno, kakor bi imela krila. Voda je nežno šumela, valovi so jima oblizovali bosa stopala. Nenadoma pa je potok začel naraščati, hrumeti, temna masa umazane vode je grozila, da ju bo odnesla s seboj. V smrtnem strahu se je še močneje oklenila Lovra, on pa se je samo zasmejal in jo odrinil. Zagrnila jo je mokra tema. Hotela je kričati, a je imela pljuča polna vode. V smrtnem krču je mahala z rokami in se v trenutku popolnoma prebudila.

Štrenasti lasje so se ji lepili na vrat in čelo. Flanelasta srajca ji je oklepala telo, po licih so ji polzele potne srage. Popolnoma osvobojena sanj se je prijela za prsi. Rekli so, da čas celi rane. Vendar ne njenih. Vsako jutro znova se ji je srce spremenilo v trdo, posušeno gmoto. Z rokami, grčastimi od artritisa, se je pobožala po trebuhu. Še vedno je lahko čutila njene gibe. Gibe njene nerojene deklice. Ljubkovala se je po trebuhu in ji skušala vdihniti obraz. Vendar so se ji je kar naprej prikazovale očetove razjarjene oči, njegove lopataste dlani, ki so tolkle po njenem obrazu, glavi, okovani škornji, ki so brcali njen trebuh, da bi izbili iz njenega telesa pankrta, iz njene glave pa hudiča. Potem jo je zgrabil za lase in jo krvavo in napol mrtvo vrgel čez prag.

Kot ranjena žival se je plazila po vseh štirih do Mejačevega senika. Kdo ve, koliko ur. Potem jo je zagrnila tema. Blažena odsotnost ni dolgo trajala. Parajoča bolečina jo je prebudila. Zbala se je za dete, prosila boga, naj ga ne vzame. Potem pa je še samo kričala in kričala, dokler je ni zapustil glas in je ponovno omahnila v svet brez bolečin.

Mejačev Tona se je vračal domov iz sosednje vasi. Sledil je krikom in jo našel med senom v luži krvi. Tekel je domov po Gelo in voz in skupaj sta jo prepeljala domov. Gela jo je umila in poklicala vaško babico. Ta jo je pogledala in samo odkimala. Krvavi sveženj je zavila v brisačo in rekla: »Deklica je.«

Neža je vstala in ogrnila debelo pleteno ogrinjalo. Koti izbe so se lesketali od ponoči razcvetelih ledenih rož. Voda v umivalniku je bila ledena in hitro jo je zbistrila. S stropa je potegnila nekaj suhe mete in na kuhalnik pristavila vodo za čaj.

Na vrtu se je zadnja krpa motovilca bleščala v oklepu ledene slane.