ADRIAN
Vstopim v ne povsem navadno hotelsko sobo. V njej kajti ni postelje, omare in reči, normalnih za sobo. Ne, v njej stoji daljša miza, na kateri je z odejo prekrito truplo, in pult z računalnikom, v katerega gleda moja nova prikupna sodelavka.
"Klicala si me, kajne, Melissa?" jo vprašam.
Mlada forenzičarka se obrne proti meni in si brž sname siva očala za branje in mi razkrije svoje čudovito lešnikove oči. "Tako je," odgovori s svojim mehkim glasom in se nasmehne. "Prideš sem?"
Z največjim veseljem stopim k računalniku, pri čemer zavoham njen parfum. Nežen je kot njen glas in zelo mamljiv, malenkost tudi sladek. Prava perkekcija, točno tako kot ona ...
"Adrian, me poslušaš?"
Dobesedno se zbudim iz zasanjanosti in na hitro večkrat pomižiknem z očmi. "Lahko ponoviš, kar si pravkar rekla, prosim?"
Melissa se ponovno zasmeje in njen obraz kar zažari. "Hotela sem ti povedati, da sem ti poslala poročilo o obdukciji, ampak nekaj sem ti želela sporočiti še osebno."
"Poslušam te," zatrdim in tokrat res ohranim trezno glavo.
*
Iz drugega hodnika nenadoma pride tista preveč radovedna Eleanor. Pospešim korak in kmalu ju ujamem.
"Dober dan, inšpektor Debois," me vedro pozdravi, kot da se ni včeraj nič zgodilo.
Prekrižam roke in nadaljujem pogovor, medtem pa me njene premetene žadaste oči še naprej opazujejo: "Gospodična Pryste, nekaj se morava dogovoriti in to, kar bom rekel, bo držalo."
Mladenka me nekoliko začudeno pogleda, a nimam pojma, zakaj. "Zvenite resni, veste."
Zavzdihnem in nato nadaljujem, kot da ni ničesar rekla: "Če vam povem, da je nekaj v pristojnosti policiji in si tega ne osme ogledovati kar vsak, pričakujem, da to velja."
Eleanor si z rokami objame obraz in si še pred tem umakne svoje bujne kodre z lic. Zatem kmalu spregovori: "Oh, mislili ste na to, ko sem si šla pogledat truplo, kajne?" Prikimam ji. "Zaradi tega pa si res ne rabiti razbijati glave, gospod. Konec koncev nisem storila nič nezakonitega. Razen če je radovednost kaznivo dejanje."
Hudo močno se zadržim, da ne zavijem z očmi, ampak le v kolikor se da umirjenem tonu odvrnem: "Ne gre za to, kar mislite. Če vam nekaj prepovem, se morate držati tega." Eleanor prekriža roke in me ljubko pogleda. "Me razumete?"
"O, popolnoma, inšpektor," nagajivo pove Eleanor, "ampak bodite previdni, kaj mi rečete — o mojih sošolcih vem veliko več kot vi in dvomim, da vam bodo moji podatki kaj odveč."
"Ne razumem vaših besed, gospodična Pryste."
Mlada radovednica stopi še bližje k meni in mi nasloni usta blizu ušesa ter mi zašepeta: "Vem veliko stvari o naši skupinici. Če boste kdaj te podatke rabili, veste, na koga se obrniti." Napravim še bolj začudeni izraz na obrazu kot prej, dekle pa se odmakne stran od mene. "Imejte lep dan, inšpektor Debois," se skrivnostno poslovi in se v hitrem koraku vrne na hodnik, iz katerega je prišla.