PisalnicaŠtudentka detektivka, 17. del
2
ELEANOR
Dobro. Ravnokar sem po večurnem nočnem brskanju našla inšpektorjev naslov. Res ga namreč potrebujem, saj informacija, ki mu jo moram zaupati, ne more čakati niti do jutra. Zato sem tudi odločena, da grem do njega kar zdaj. Saj ni tako zgodaj, kajne? Ali pač? No, ni pomembno, iti moram.
Tako zapustim hotel in se namestim v avto. Telefon povežem z navigacijo in prepustim napravi, da me vodi do želene lokacije. Ko tja prispem — pred drobno hiško z belo fasado –, pozvonim na zvonec. Kmalu zaslišim glasno postopanje po stopnicah in hip zatem se vrata odprejo.
Inšpektor Debois tokrat ni tako formalno urejen kot vedno, ampak ravno obratno. Ne vem sicer, kaj je posledica tega, da nosi rahlo zmečkano pižamo, prevelike copate in da so njegovi lasje brez same kapljice gela. Oh, in seveda veliki podočnjaki pod njegovimi očmi.
"Dobro jutro!" kljub temu vedro vzkliknem, medtem ko me inšpektor še kar gleda z enakim začudenim obrazom kot prej. Sem prišla nekoliko prezgodaj?
"Gospodična Pryste, kaj pa vi delate tukaj?" odvrne policist, vendar s precej manj samozavestnim tonom glasu, kakršnega uporabi običajno. "Mislil sem, da nekdo hoče vlomiti, potem pa sem skozi okno videl vas."
"Saj ni tako zgodaj zjutraj, se vam ne zdi?" postanem zdaj sama nekoliko začudeno.
Predam se. Inšpektor ob mojih besedah postane veliko bolj začuden kot jaz. "Ni tako zgodaj?" se zasmeje in z rokami pokaže na svojo pametno uro. "Pet zjutraj je, gospodična!"
"Oh, verjetno sem spregledala, koliko je ura!" se opravičim.
Inšpektor najprej prikima, nato pa se nečesa spomni. "Kako za vraga ste ugotovili, kje živim?"
Zamislim se in se skušam odločiti med izgovorom in resnico. Naj mu povem, kako sem brskala po vseh možnih virih? Ali naj enostavno ostanem skrivnostna? Da, tako bo najbolje. "Imam svoje vire," dokončno izrečem.
Sogovornik zopet globje vdihne in izdihne in z roko na hitro popravi razmršene lase. "Čemu ste prišli, gospodična Pryste?" me vpraša.
Končno je napočil pravi čas zame. "Za vas imam nekaj dragocenih informacij." Ozrem se proti njegovim modernim vratom. "Lahko vstopim?"
Inšpektor ne preveč prešerno pokima, odklene vrata in skupaj stopiva v njegovo majhno garderobo. Takrat se mi prvič zazdi, da tu prebiva še nekdo, saj en človek preprosto ne more imeti toliko čevljev. Zatem me popelje v prav tako dokaj skromno, a zelo moderno dnevno sobo.
"Sedite na kavč, prosim," mi vljudno naroči policist.
Tako sama sedem na njegov kavč v barvi, podobni vaniliji, on pa se namesti na oranžen naslonjač. Šele takrat opazim zelo vpadajočo sliko nad televizorjem, in sicer fotografijo mojega sogovornika in mlade rdečelase ženske, za katero sklepam, da prebiva tu. Ampak kdo je? Njegova sestra? Kakršnakoli druga sorodnica? Žena? Punca?
"Kakšno informacijo ste prihranili zame, gospodična Pryste?" mi preusmeri pozornost inšpektor in s tem konča moje vneto razmišljanje.
"Veste, včeraj je ponovno prišlo do prepira," mu povem in zbudim njegovo pozornost. "Skregala sta se tudi Charlotte in Daniel, ki je Geoffreyu zaželel srečo pri Lotte."
"Ne razumem," me prekine sogovornik.
Prestavim se na udobnejše mesto na kavču in razložim: "Daniel je omenjal, da sam z Lotte ni imel sreče. Potem mu je Charlotte zagrozila, naj ne govori o tistem, kar se je zgodilo."
"Kaj je tisto, kar se je zgodilo?" Skomignem z rameni. "Oh, ne veste ... Ampak kaj malega veste na to temo?"
Za hip se zamislim, nato pa na plan dam svoj spomin: "Lotte mi je povedala, da sta se z Danom spoznala še pred fakulteto, in sicer takrat, ko je bila v Pragi na obisku. Več mi žal ni znano."
Nekaj trenutkov strmiva drug v drugega in se skušava spomniti česa pametnega, kar bi povedala drugemu. Prvi se kaj takega spomni inšpektor: "Na podlagi tega ne morem povezati te zgodbe z umorom, kajti potreboval bi več informacij." Skloni se nekoliko bližje meni. "Še kar poslušajte. Mislim, da boste kar dober vir informacij."
Dobro. Ravnokar sem po večurnem nočnem brskanju našla inšpektorjev naslov. Res ga namreč potrebujem, saj informacija, ki mu jo moram zaupati, ne more čakati niti do jutra. Zato sem tudi odločena, da grem do njega kar zdaj. Saj ni tako zgodaj, kajne? Ali pač? No, ni pomembno, iti moram.
Tako zapustim hotel in se namestim v avto. Telefon povežem z navigacijo in prepustim napravi, da me vodi do želene lokacije. Ko tja prispem — pred drobno hiško z belo fasado –, pozvonim na zvonec. Kmalu zaslišim glasno postopanje po stopnicah in hip zatem se vrata odprejo.
Inšpektor Debois tokrat ni tako formalno urejen kot vedno, ampak ravno obratno. Ne vem sicer, kaj je posledica tega, da nosi rahlo zmečkano pižamo, prevelike copate in da so njegovi lasje brez same kapljice gela. Oh, in seveda veliki podočnjaki pod njegovimi očmi.
"Dobro jutro!" kljub temu vedro vzkliknem, medtem ko me inšpektor še kar gleda z enakim začudenim obrazom kot prej. Sem prišla nekoliko prezgodaj?
"Gospodična Pryste, kaj pa vi delate tukaj?" odvrne policist, vendar s precej manj samozavestnim tonom glasu, kakršnega uporabi običajno. "Mislil sem, da nekdo hoče vlomiti, potem pa sem skozi okno videl vas."
"Saj ni tako zgodaj zjutraj, se vam ne zdi?" postanem zdaj sama nekoliko začudeno.
Predam se. Inšpektor ob mojih besedah postane veliko bolj začuden kot jaz. "Ni tako zgodaj?" se zasmeje in z rokami pokaže na svojo pametno uro. "Pet zjutraj je, gospodična!"
"Oh, verjetno sem spregledala, koliko je ura!" se opravičim.
Inšpektor najprej prikima, nato pa se nečesa spomni. "Kako za vraga ste ugotovili, kje živim?"
Zamislim se in se skušam odločiti med izgovorom in resnico. Naj mu povem, kako sem brskala po vseh možnih virih? Ali naj enostavno ostanem skrivnostna? Da, tako bo najbolje. "Imam svoje vire," dokončno izrečem.
Sogovornik zopet globje vdihne in izdihne in z roko na hitro popravi razmršene lase. "Čemu ste prišli, gospodična Pryste?" me vpraša.
Končno je napočil pravi čas zame. "Za vas imam nekaj dragocenih informacij." Ozrem se proti njegovim modernim vratom. "Lahko vstopim?"
Inšpektor ne preveč prešerno pokima, odklene vrata in skupaj stopiva v njegovo majhno garderobo. Takrat se mi prvič zazdi, da tu prebiva še nekdo, saj en človek preprosto ne more imeti toliko čevljev. Zatem me popelje v prav tako dokaj skromno, a zelo moderno dnevno sobo.
"Sedite na kavč, prosim," mi vljudno naroči policist.
Tako sama sedem na njegov kavč v barvi, podobni vaniliji, on pa se namesti na oranžen naslonjač. Šele takrat opazim zelo vpadajočo sliko nad televizorjem, in sicer fotografijo mojega sogovornika in mlade rdečelase ženske, za katero sklepam, da prebiva tu. Ampak kdo je? Njegova sestra? Kakršnakoli druga sorodnica? Žena? Punca?
"Kakšno informacijo ste prihranili zame, gospodična Pryste?" mi preusmeri pozornost inšpektor in s tem konča moje vneto razmišljanje.
"Veste, včeraj je ponovno prišlo do prepira," mu povem in zbudim njegovo pozornost. "Skregala sta se tudi Charlotte in Daniel, ki je Geoffreyu zaželel srečo pri Lotte."
"Ne razumem," me prekine sogovornik.
Prestavim se na udobnejše mesto na kavču in razložim: "Daniel je omenjal, da sam z Lotte ni imel sreče. Potem mu je Charlotte zagrozila, naj ne govori o tistem, kar se je zgodilo."
"Kaj je tisto, kar se je zgodilo?" Skomignem z rameni. "Oh, ne veste ... Ampak kaj malega veste na to temo?"
Za hip se zamislim, nato pa na plan dam svoj spomin: "Lotte mi je povedala, da sta se z Danom spoznala še pred fakulteto, in sicer takrat, ko je bila v Pragi na obisku. Več mi žal ni znano."
Nekaj trenutkov strmiva drug v drugega in se skušava spomniti česa pametnega, kar bi povedala drugemu. Prvi se kaj takega spomni inšpektor: "Na podlagi tega ne morem povezati te zgodbe z umorom, kajti potreboval bi več informacij." Skloni se nekoliko bližje meni. "Še kar poslušajte. Mislim, da boste kar dober vir informacij."
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vav:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super je!!!!!
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
