PisalnicaŠtudentka detektivka, 18. del
1
ELEANOR
"Lotte, prosim te," znova nagovorim sogovornico in dosežem to, da mi vrne pogled s svojimi rjavimi očmi. "Mi lahko poveš, kaj se je zgodilo pred fakulteto s tabo in z Danielom?"
Charlotte izrazito vdihne zrak in nato začne s svojo pripovedjo: "Enkrat sem ti že povedala, da sem bila v Pragi, kajne?" Pritrdilno prikimam. "Obiskala sem svojo sicer daljno sorodnico, ki tam živi, a sva se izredno navezali, zato sem pri njej ostala nekoliko dlje, kot sem prvotno načrtovala. Tako da ja, skupaj sva preživeli izredno lepe dni.
Vse se je zapletlo zadnji dan. Takrat sem že nameravala iti domov, vendar sem bila s to sorodnico povabljena na zabavo in nisem mogla reči ne. Zdaj mi je — iskreno povedano — izredno žal, da nisem šla na letališče."
Namrščim.se in povzdignem eno izmed obrvi. "Žal ti je?" ponovim za njo. "Kaj ni tako, da se zelo rada zabavaš?"
"Tistega večera ... " ne izgovori stavka do konca, kajti izraz na njenem obrazu se spremeni. Postane popolnoma hladen kot led. Izžareva pa tudi izredno žalost, kot bi se v njej prebudili slabi spomini, za katere je mislila, da so zgodovina, zdaj pa so prišli na plano.
Ob tem mi seveda postane hudo za prijateljico, a hkrati moram nadaljevati. Moram izvedeti cel stavek. "Nadaljuj, Lotte," jo nerada spodbudim v upanju, da bom izvedela kaj več.
Sošolka me milostno pogleda in si obriše solzo, ki je ni mogla zadržati v svojih lešnikovih očeh. "Takrat me je ... Dan ... posilil ..."
"Naredil je kaj?" se popolnoma začudim in vse svoje mišice usmerim v to, da imam na obrazu izredno presenečen izraz.
"Na žalost si slišala prav, Eleanor," mrko odvrne sogovornica, "Daniel me je pred leti posilil."
"O, moj bog," skušam najti prave besede, ki bi bile mešanica sočutja in začudenja. "Res mi je hudo zato, Lotte, res."
"V redu je, Eleanor," z bolj pogumnim glasom, kot je sama, izreče. "Moram iti spat, dolg dan je za mano," bliskovito hitro zamenja temo.
"Če tako rečeš," se poslovim od nje in jo z zaskrbljenim pogledom opazujem, kako umirjeno hodi po hodniku. Kot da sva se imeli navaden ženski klepet, ne pa izpovedovanje najbolj skritih dogodkov.
"Zelo doživet in čustven govor, Parkarjeva, moram reči," prijateljico z glasom ustavi Daniel, ki se nenadoma pojavi za njo. Takoj se ustavim, da me ne bi opazil.
Sošolka se prav tako vstavi sredi hodnika in v tišini zre v prazen hodnik. Trenutek kasneje pa se končno zasuka na peti in se preplašeno zazre v fantov obraz. "Kaj hočeš?" ga s hladnim glasom vpraša.
Daniel se lenobno pozibava in dela kratke korake, vmes pa nadaljuje z naslednjimi besedami: "Samo rad bi izvedel, zakaj s slavno detektivko Eleanor, ki bo zgleda rešila svet, razpravljaš o najini preteklosti."
"Te je strah, da te bodo kaznovali zaradi tistega, kar si mi naredil, kaj?" se zlobno nasmeje Lotte in si na zagorel obraz prvič danes nadene nasmeh, čeprav ne dobro nameren.
Sedaj Dan postane jezen, kar se mu pokaže na njegovem umetnem obrazu, kjer se zdaj pojavi rdečica. "Če že meni prepoveduješ govoriti o tem, potem to velja dvosmerno!"
"Vsaj vem za drugič!" vzklikne Charlotte. Po mojem mnenju se to že smatra kot izzivanje. Ne vem, ampak mislim, da je šla predaleč. Se vam zdi?
"Drugič boš v krsti!" razburjeno odvrne Čeh in ob izgovorjenih besedah mi strah pride vse do kosti. Konec koncev ji grozi s smrtjo!
"Bomo že videli, komu bo naslednjič tekla kri!" še bolj zaskrbljujoče grožnje nadaljuje Lotte in se že skoraj zasuka na peti. "Pazi, da ne bo tebi!" ga še posvari in s hitrim korakom odide v bližnjo sobo.
Obrne se tudi Daniel, in sicer v mojo smer, zato kot prikazen izginem na sosednji hodnik. Nato s tihimi, a hitrimi koraki odhitim proti svoji sobi, preden bi me kdo opazil ob tej pozni uri in kaj posumil.
"Lotte, prosim te," znova nagovorim sogovornico in dosežem to, da mi vrne pogled s svojimi rjavimi očmi. "Mi lahko poveš, kaj se je zgodilo pred fakulteto s tabo in z Danielom?"
Charlotte izrazito vdihne zrak in nato začne s svojo pripovedjo: "Enkrat sem ti že povedala, da sem bila v Pragi, kajne?" Pritrdilno prikimam. "Obiskala sem svojo sicer daljno sorodnico, ki tam živi, a sva se izredno navezali, zato sem pri njej ostala nekoliko dlje, kot sem prvotno načrtovala. Tako da ja, skupaj sva preživeli izredno lepe dni.
Vse se je zapletlo zadnji dan. Takrat sem že nameravala iti domov, vendar sem bila s to sorodnico povabljena na zabavo in nisem mogla reči ne. Zdaj mi je — iskreno povedano — izredno žal, da nisem šla na letališče."
Namrščim.se in povzdignem eno izmed obrvi. "Žal ti je?" ponovim za njo. "Kaj ni tako, da se zelo rada zabavaš?"
"Tistega večera ... " ne izgovori stavka do konca, kajti izraz na njenem obrazu se spremeni. Postane popolnoma hladen kot led. Izžareva pa tudi izredno žalost, kot bi se v njej prebudili slabi spomini, za katere je mislila, da so zgodovina, zdaj pa so prišli na plano.
Ob tem mi seveda postane hudo za prijateljico, a hkrati moram nadaljevati. Moram izvedeti cel stavek. "Nadaljuj, Lotte," jo nerada spodbudim v upanju, da bom izvedela kaj več.
Sošolka me milostno pogleda in si obriše solzo, ki je ni mogla zadržati v svojih lešnikovih očeh. "Takrat me je ... Dan ... posilil ..."
"Naredil je kaj?" se popolnoma začudim in vse svoje mišice usmerim v to, da imam na obrazu izredno presenečen izraz.
"Na žalost si slišala prav, Eleanor," mrko odvrne sogovornica, "Daniel me je pred leti posilil."
"O, moj bog," skušam najti prave besede, ki bi bile mešanica sočutja in začudenja. "Res mi je hudo zato, Lotte, res."
"V redu je, Eleanor," z bolj pogumnim glasom, kot je sama, izreče. "Moram iti spat, dolg dan je za mano," bliskovito hitro zamenja temo.
"Če tako rečeš," se poslovim od nje in jo z zaskrbljenim pogledom opazujem, kako umirjeno hodi po hodniku. Kot da sva se imeli navaden ženski klepet, ne pa izpovedovanje najbolj skritih dogodkov.
"Zelo doživet in čustven govor, Parkarjeva, moram reči," prijateljico z glasom ustavi Daniel, ki se nenadoma pojavi za njo. Takoj se ustavim, da me ne bi opazil.
Sošolka se prav tako vstavi sredi hodnika in v tišini zre v prazen hodnik. Trenutek kasneje pa se končno zasuka na peti in se preplašeno zazre v fantov obraz. "Kaj hočeš?" ga s hladnim glasom vpraša.
Daniel se lenobno pozibava in dela kratke korake, vmes pa nadaljuje z naslednjimi besedami: "Samo rad bi izvedel, zakaj s slavno detektivko Eleanor, ki bo zgleda rešila svet, razpravljaš o najini preteklosti."
"Te je strah, da te bodo kaznovali zaradi tistega, kar si mi naredil, kaj?" se zlobno nasmeje Lotte in si na zagorel obraz prvič danes nadene nasmeh, čeprav ne dobro nameren.
Sedaj Dan postane jezen, kar se mu pokaže na njegovem umetnem obrazu, kjer se zdaj pojavi rdečica. "Če že meni prepoveduješ govoriti o tem, potem to velja dvosmerno!"
"Vsaj vem za drugič!" vzklikne Charlotte. Po mojem mnenju se to že smatra kot izzivanje. Ne vem, ampak mislim, da je šla predaleč. Se vam zdi?
"Drugič boš v krsti!" razburjeno odvrne Čeh in ob izgovorjenih besedah mi strah pride vse do kosti. Konec koncev ji grozi s smrtjo!
"Bomo že videli, komu bo naslednjič tekla kri!" še bolj zaskrbljujoče grožnje nadaljuje Lotte in se že skoraj zasuka na peti. "Pazi, da ne bo tebi!" ga še posvari in s hitrim korakom odide v bližnjo sobo.
Obrne se tudi Daniel, in sicer v mojo smer, zato kot prikazen izginem na sosednji hodnik. Nato s tihimi, a hitrimi koraki odhitim proti svoji sobi, preden bi me kdo opazil ob tej pozni uri in kaj posumil.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Vav vav vav dober del.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobro:medal::military_medal::trophy:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Ful dobro:medal::military_medal::trophy:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
