PisalnicaŠtudentka detektivka, 20. del
2
PRED ŠESTIMI LETI
Zabava je bila v polnem zamahu in Charlotte se je med vsemi neznanimi Pražani, za katere sploh ni vedela, kaj govorijo, počutila precej neprijetno. V pomoč ji je bila sicer njena sorodnica Agata, h kateri je zašla za ta teden, vendar še vseeno je kot tujka imela velik cmok v grlu. Mnogokrat se je tedaj vprašala, čemu je pravzaprav tukaj. Zakaj ni raje šla na letalo, ker le zakaj bi se družila z ljudmi, ki jih prvič vidi?
Nenadoma ga je opazila in njeno razmišljanje se je ustavilo. Fant, ki je stal pred njo, je bil izredno ljubek in Lotte je takoj padel v oči. Nosil je belo srajco in črne široke kavbojke, te pa so poudarile njegovo sloko telo. Vanjo je gledal s svojimi sinjimi očmi, za katere se je zdelo, da te bodo ponesle v globine morje. Sčasoma so mu te prečudovite oči prekrili blond valoviti lasje, ki so izredno lepo zaokrožili njegov diamantov obraz. Bil je kot angel. Ali pa kot kakšen priljubljen filmski igralec. Zagotovo pa je bil tako nadnaravno lep in očarljiv, da se je v vsem svojem sijaju zdel neresničen.
"Agata, bi lahko, prosim ..." je želel povedati Agati, ko je stopil zraven, a se je nato že ozrl proti Lotte. "Nisi sama nocoj, kajne?"
"Charlotte Parker," se mu je predstavila Lotte in mu segla v roko – izredno vročo, a prav nič potu ni bilo na njej.
"Lepo te je bilo spoznati," je odvrnil. V njegovih besedah je bilo zaznati izjemen češki naglas, ki je bil Lotte izredno všeč, kajti dal je pravi pridih njeni suhoparni angleščini. "Daniel Zetkil," ji je še zaupal svoje ime.
Po kratkem pogovoru med njima z Agato Charlotte ni več poslušala njegovih besed, čeprav so bile ovite v češkem naglasu še lepše. Ne, ni ga več poslušala, ampak ga opazovala. Vse njegove poteze so bile tako popolne in njegov nasmešek je bil kot iz filma. Lotte se je vanj zaljubila. In to v manj kot dveh minutah.
*
Agata je takoj opazila, da s Charlotte danes nekaj ni v redu. Tišina, ki je bil sicer za sorodnico bolj izjema kot pogoj, ji je še posebej dala misliti. Kdo ve, kaj se je zgodilo ...
"Charlotte," jo je nežno nagovorila po zajtrku in jo čisto na rahlo in z občutkom prijela za ramo, "mi lahko poveš, kaj se je zgodilo, prosim? Ne bom te obsojala, ničesar ti nočem, res ne."
"V redu sem!" je vzkliknila in se hitro rešila njenih koščenih rok.
Agata je nesigurno pogledala, kajti ni vedela, ali naj verjame Lotte. "Je res tako? Mi res ne bi ničesar ... povedala?" ji je kar se da nenadležno poskušala namigniti, da želi več besed od nje.
"Če sem ti povedala, da je vse odlično, ne?" je nejevoljno odvrnila temnolaska in na hitro zavila z očmi. Nato je s hitrim korakom stopala po stopnicah in glasno zaloputnila z vrati svoje sobe.
Agata je še nekaj trenutkov s svojimi žadastimi očmi vprašajoče gledala navzgor. Niti zdaj ni imela pojma, kaj naj si misli, Lottina govorica telesa je bila premalo zgovorna. A kajkmalu je le kratko zavzdihnila, skomignila z rameni in se lotila kuhanja. To je bilo veliko bolj umirjena dejavnost kot pa se igrati detektiva pri skrivnostni matematični obsedenki.
Charlotte je nepremično sedela v sobi, pozabila jo celo na nalogo iz matematike, ki jo je hotela rešiti na Češkem. Misli so ji kajti neprestano k dogodkom prejšnje noči kot filmski trak. Kako se je zaljubila v Daniela, kako sta se dobila na samem, kjer jo je poselil ... Od kod neki se ji je pretihotapila misel, da on že ne more biti tak? Kako je lahko mislila, da je pravkar prijezdil na belem konju in jo s svojo ljubeznijo rešil pred okrutnim svetom, v katerem živi? Je bila res tako naivna ali je njeno naivnost pospešil alkohol?
Na nič ni znala odgovoriti, lahko je le sklepala. Zdaj je poleg tega že konec vsega in zgodilo se je pač to, kar se je. Če niso vse skupaj le sanje. Ne, niso, taka je resničnost.
V glavi se ji je nenadoma prvič po stoletju časa posvetilo logično vprašanje — ali naj pove komu ali ne. Policiji mogoče, da bi se maščevala fantu, ki jo je v vse to spravil? To ne bo šlo. Daniel bo zagotovo potem našel način, kako ji bo vrnil udarec. In sorodnikom tudi ne more zaupati ta dogodek, umrla bi od sramote in od strahu pred njihovim mnenjem.
Na drugi strani pa sploh ni potrebno, da se nekomu zaupa. Da, to lahko preprosto ostane skrivnost, sčasoma pa bo to zgodovina. A ta prične boleti. In po času boli bolj kot katerikoli nož.
Zabava je bila v polnem zamahu in Charlotte se je med vsemi neznanimi Pražani, za katere sploh ni vedela, kaj govorijo, počutila precej neprijetno. V pomoč ji je bila sicer njena sorodnica Agata, h kateri je zašla za ta teden, vendar še vseeno je kot tujka imela velik cmok v grlu. Mnogokrat se je tedaj vprašala, čemu je pravzaprav tukaj. Zakaj ni raje šla na letalo, ker le zakaj bi se družila z ljudmi, ki jih prvič vidi?
Nenadoma ga je opazila in njeno razmišljanje se je ustavilo. Fant, ki je stal pred njo, je bil izredno ljubek in Lotte je takoj padel v oči. Nosil je belo srajco in črne široke kavbojke, te pa so poudarile njegovo sloko telo. Vanjo je gledal s svojimi sinjimi očmi, za katere se je zdelo, da te bodo ponesle v globine morje. Sčasoma so mu te prečudovite oči prekrili blond valoviti lasje, ki so izredno lepo zaokrožili njegov diamantov obraz. Bil je kot angel. Ali pa kot kakšen priljubljen filmski igralec. Zagotovo pa je bil tako nadnaravno lep in očarljiv, da se je v vsem svojem sijaju zdel neresničen.
"Agata, bi lahko, prosim ..." je želel povedati Agati, ko je stopil zraven, a se je nato že ozrl proti Lotte. "Nisi sama nocoj, kajne?"
"Charlotte Parker," se mu je predstavila Lotte in mu segla v roko – izredno vročo, a prav nič potu ni bilo na njej.
"Lepo te je bilo spoznati," je odvrnil. V njegovih besedah je bilo zaznati izjemen češki naglas, ki je bil Lotte izredno všeč, kajti dal je pravi pridih njeni suhoparni angleščini. "Daniel Zetkil," ji je še zaupal svoje ime.
Po kratkem pogovoru med njima z Agato Charlotte ni več poslušala njegovih besed, čeprav so bile ovite v češkem naglasu še lepše. Ne, ni ga več poslušala, ampak ga opazovala. Vse njegove poteze so bile tako popolne in njegov nasmešek je bil kot iz filma. Lotte se je vanj zaljubila. In to v manj kot dveh minutah.
*
Agata je takoj opazila, da s Charlotte danes nekaj ni v redu. Tišina, ki je bil sicer za sorodnico bolj izjema kot pogoj, ji je še posebej dala misliti. Kdo ve, kaj se je zgodilo ...
"Charlotte," jo je nežno nagovorila po zajtrku in jo čisto na rahlo in z občutkom prijela za ramo, "mi lahko poveš, kaj se je zgodilo, prosim? Ne bom te obsojala, ničesar ti nočem, res ne."
"V redu sem!" je vzkliknila in se hitro rešila njenih koščenih rok.
Agata je nesigurno pogledala, kajti ni vedela, ali naj verjame Lotte. "Je res tako? Mi res ne bi ničesar ... povedala?" ji je kar se da nenadležno poskušala namigniti, da želi več besed od nje.
"Če sem ti povedala, da je vse odlično, ne?" je nejevoljno odvrnila temnolaska in na hitro zavila z očmi. Nato je s hitrim korakom stopala po stopnicah in glasno zaloputnila z vrati svoje sobe.
Agata je še nekaj trenutkov s svojimi žadastimi očmi vprašajoče gledala navzgor. Niti zdaj ni imela pojma, kaj naj si misli, Lottina govorica telesa je bila premalo zgovorna. A kajkmalu je le kratko zavzdihnila, skomignila z rameni in se lotila kuhanja. To je bilo veliko bolj umirjena dejavnost kot pa se igrati detektiva pri skrivnostni matematični obsedenki.
Charlotte je nepremično sedela v sobi, pozabila jo celo na nalogo iz matematike, ki jo je hotela rešiti na Češkem. Misli so ji kajti neprestano k dogodkom prejšnje noči kot filmski trak. Kako se je zaljubila v Daniela, kako sta se dobila na samem, kjer jo je poselil ... Od kod neki se ji je pretihotapila misel, da on že ne more biti tak? Kako je lahko mislila, da je pravkar prijezdil na belem konju in jo s svojo ljubeznijo rešil pred okrutnim svetom, v katerem živi? Je bila res tako naivna ali je njeno naivnost pospešil alkohol?
Na nič ni znala odgovoriti, lahko je le sklepala. Zdaj je poleg tega že konec vsega in zgodilo se je pač to, kar se je. Če niso vse skupaj le sanje. Ne, niso, taka je resničnost.
V glavi se ji je nenadoma prvič po stoletju časa posvetilo logično vprašanje — ali naj pove komu ali ne. Policiji mogoče, da bi se maščevala fantu, ki jo je v vse to spravil? To ne bo šlo. Daniel bo zagotovo potem našel način, kako ji bo vrnil udarec. In sorodnikom tudi ne more zaupati ta dogodek, umrla bi od sramote in od strahu pred njihovim mnenjem.
Na drugi strani pa sploh ni potrebno, da se nekomu zaupa. Da, to lahko preprosto ostane skrivnost, sčasoma pa bo to zgodovina. A ta prične boleti. In po času boli bolj kot katerikoli nož.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Obožujem to zgodbo.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super je!!!!!
:thumbsup_tone2::thumbsup_tone2::thumbsup_tone2::thumbsup_tone2::clap::clap::clap::clap::clap:
:thumbsup_tone2::thumbsup_tone2::thumbsup_tone2::thumbsup_tone2::clap::clap::clap::clap::clap:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
