ADRIAN
Najhujše pri mojem poklicu je videvati trupla, pa tudi če pokojnih sploh ne poznam, to bom vedno zatrjeval. A še nekaj hujšega se lahko pripeti. Morilec lahko uporabi *i*posebne tehnike*i* za ubijanje. Verjemite mi, da te tehnike niso nekaj, kar bi radi videli.
Tako me ob popolnoma spokojnemu, če ne že dolgočasnemu, jutru glasno zazvoni telefon. Zazrem se v zaslon in zagledam Melissino ime. Seveda me prežene val navdušenja.
"Adrian, si to ti? Melissa tukaj," se oglasi zopet s tistim glasom, ki ti kar poboža dušo, tako nežen je.
"Da, jaz sem," ji pritrdim. "Me potrebuješ? Se je kaj zgodilo?" še radovedno vprašam, kajti resnično me zanima njen razlog.
"Pravzaprav se je zgodilo nekaj hudega. Res hudega," se zresni. Njen glas, ki zdaj ni več tako veder, mi ni več všeč. Je namreč znak, da se dogaja nič, kar bi bilo obetavno. "Nekdo je bil umorjen, Adrian."
"Zgodil se je še en umor?" se začudim, hkrati pa se zavem posledic dogodka. Ponovni umor je trdni dokaz, da je morilec še kar aktiven in tudi precej samozavesten in pogumen. To pa je le opomnik zame, da slabo opravljam svoje delo in da nisem popolnoma nič ugotovil od Chloejinega umora. Za vraga, če bi bil za kanček sposobnejši, bi nekdo živel! Zaradi moje nestrokovnosti pa ne nekdo utrpel prav nič lepo smrt ...
"Jezen si sam nase, imam prav?" me iz razmišljanja prebudi Mellisin glas, ki me tokrat ne more sprostiti.
"Bereš mi misli, veš," zavzdihnem.
V glavi si kar zamislim prizor, kako se moja sogovornica nasmeje s svojim filmskim nasmeškom. "Ne bodi tako strog do sebe. Konec koncev si še čisto na začetku kariere, poleg tega pa nihče ne more odvrniti morilca od umora, po katerim tako hrepeni," me navduši s svojimi modrimi besedami. "Kakorkoli, moraš priti na kraj zločina. S kolegom trenutno ugotavljava, kdo je žrtev," mi še naroči.
"Še vedno poteka razprava o tem, kdo je mrtev?" presenetljivo vprašam. "Kolikor vem, to običajno ne vzame toliko časa."
Spravim jo v skušnjavo. Le kaj mi želi povedati? "No, saj veš, kaj mislim, " išče besede. "Umor ni bil običajen in tudi truplo ni oziroma njegovo stanje ni. Kakorkoli že, kmalu boš izvedel, kaj mislim. Samo pridi v živalski vrt Oreho, v redu? Čakamo te."
Ob njenih besedah se popolnoma prebudim in že si nadenem plašč, vzamem aktovko in odhitim skozi vrata do avta. Ko se vozim, me kar naprej preganjajo misli o tem, kar mi je povedala Melissa. Kako to, da še kar ne vedo, kdo je žrtev? Mar ni to prva stvar, ki jo pogledajo in tudi najlažja stvar za opraviti? Nekaj je res moralo biti drugačno ... Res nenavadno.
Ko me obdajo te pesimistični občutki, prispem do živalskega vrta. Ta mi je že znan kot lasten žep, kajti vanj sem večkrat zahajal k otrok. Prav čudno je, da nisem tukaj zaradi zabave, ampak zaradi umora. Sprašujem se, kje je vse veselje, ki mi ga je nekoč park dajal. In kam je izginilo vso navdušenje ob pričakovanju na žirafo, tigra, slona, orangutana ... Oh, danes tukaj res ne bo tako vedro vzdušje.
Takoj ko vstopim skozi glavni vhod, me pričaka skupina forenzikov, ki me odpeljejo proti Melissi in vse do prizorišča. Tam me pričaka presenečenje. In to zelo neprijetno presenečenje. Pred menoj se namreč razprostirajo deli telesa neke osebe. Da, prav sem zapisal, nisem se zmotil, na prevleki so zares deli telesa. Na levi je del glave, na desni me čaka lep pogled na odlomljeni nogi, zgoraj pa je roka. Poleg tega mi vse deluje, kot da je prežvečeno, nekaj delov telesa pa tudi manjka. Lahko si le predstavljam, kakšno sovraštvo je do žrtve gojil morilec, da je truplo v takem stanju.
"Si šokiran?" se nenadoma oglasi poznan ženski glas za menoj. Obrnem se in srce mi zaigra, ko zagledam Melisso.
"To ni normalno," odvrnem. "Nikoli si nisem domišljal, da se kaj takega lahko zgodi." Sledi trenutek tišine. "Kaj se je pravzaprav zgodilo z žrtvijo? Ker vem, da to ni povzročil nož ali pa pištola."
Melissa zapiha in pramen njenih ravnih gostih rjavih las ji prekrije obraz. "Morilec je žrtev odpeljal do levje kletke, kjer je sestradani lev čakal na malico. Pojedel je človeka."
Nemudoma postanem popolnoma začuden. To, da je lev pojedel človeka, se sliši kot odlomek iz filma, ne pa nekaj resničnega. A kmalu se mi začnejo pojavljati dvomi: "Si prepričana, da gre res za poskus umora? Je res nekdo vrgel nekoga drug v levjo kletko?"
"Adrian," se iz takrat meni še neznanega razloga zasmeje sogovornica, "mislim, in tudi vem, da nihče ne bi želel razbiti steklo in se podati proti lačnemu levu. Se ti ne zdi?"
"Oh, saj res, oprosti za to neumno vprašanje."
Melissa stopi do pulta in zgrabi mapo s kup dokumenti. Nato me pogleda s svojimi prekrasnimi lešnikovimi očmi in nadaljuje: "Spraševal se mi, zakaj ne moremo identificirati trupla, ne?" Pokimam ji. "No, glede na to, da je lev pojedel kar nekaj delov telesa, to res ni lahka naloga, preostali deli pa so ... prežvečeni." Oči se je za nekaj trenutkov pomaknejo proti nenavadnemu truplu, vendar ne za dolgo, kajti ni ji kaj prida všeč, kar se da razbrati iz njene mimike. "Pred kratkim smo uspelo ugotoviti, kdo je žrtev. Daniel Zetkil je."
Dan? To je presenečenje. Res je, da je bil zoprn bebec, vendar kdo bi ga ubil? Sploh pa tako, da ga ponudi po hrani hrepenečemu levu!
"In neko dekle je prišlo k meni," omeni mimogrede, "ker želi govoriti s teboj. Nimam pojma, zakaj."
"Kako je izgledala? Morda jo poznam," pomislim. Ob tem pa pomislim, kdo bi me želel videti, ki ga Melissa ne pozna.
"Hm, naj razmislim," se nasmeji Melissa. Po nekaj sekundah se spomni: "Dekle je imelo skodrane rdeče lase, izjemne zelene oči in bila je zelo visoka in vitka. Oh, je ena izmed tistih študentov."
Takoj vem, o kom govori: "Eleanor Pryste."