ELEANOR
Sprehajam se po umetni travi, posajeni pred hotelom. Notri se mi kajti dozdeva, da me preveč tisni zaradi napetosti, ki nam vlada. Mora res vsak obtoževati en drugega, čemu smo sploh šli na izlet? In se moramo res vsi zadrževati daleč od ljudi, da ne bi bili priča neskončnim prepiram? To je kar naporno, veste. Nisem pa seveda omenjala tega, da sanjam o Charlottu in zaporu, kamor sva jo spravila z Adrianom.
Kmalu pa ugotovim, da nisem edina, ki si je zaželela svežega zraka. Pred mano, zraven nekega starega iglavca, stojita Kiara in Kathleen in obe mrko strmita v prastari les. Medtem spregovorita kar nekaj besed, kar vzbudi mojo pozornost, da se jima približam, hkrati pa ne umakneta pogleda,
"Živjo, punci," ju vedro pozdravim, čeprav sta sami pravo nasprotje tega. "O čem se tako vneto pogovarjata, če smem vprašati?"
Zdi se, kot da bi se sošolkama odprla Pandorina skrinjica, tako zelo postaneta živčni. "O Charlotte," končno spregovori Kathleen.
Ob omembi imena verjetne morilke v mojo glavo butne malo morje misli, hkrati pa tudi sama postanem nekoliko živčna kot onidve prej. Oh, zagotovo je kriv Lottin obraz, ki sem ga videla, tako prazno strmeč v steno, in grozeče besede, ki jih je izrekala ... "A, o njej," skušam najti besede. "Kaj točno pa?"
Obe dekleti globoko vdihneta, kot da sem jima ravnokar odprla Pandorino skrinjico. Prva spregovori Kiara: "Eleanor, govorili sva o tem, ali je Lotte sploh morilka." Namrščim se. "Veš, jaz sem njena punca in Leen je njena sestra, tako da ..."
"... jo poznata veliko bolj kot midva z inšpektorjem? In ravno vesta, da ona ni morilka, kajne?" jo dopolnim. "Žal mi je, vendar občutki in mnenja tu ne štejejo, ampak dokazi."
Kathleen je verjetno pričakovala nasproten odziv, kajti moje besede jo popolnoma zlomijo. "Ampak ...," se ji lomijo besede, ko jih neuspešno skuša najti. V resnici jo razumem. Čeprav ni razvidno, sta si s Charlotte zelo blizu. In zdaj ko je v zaporu, bi naredila prav vse, da je iz tam spravi. Prepričana sem, da bi jo najraje izvlekla iz te skrivnostne sestavljenke in potisnila notri koga drugega. "Ne moreš vsaj premisliti?"
"Glej, tudi meni ni všeč, da je tako, vendar ne morem ničesar storiti," ji nekoliko hladno odvrnem.
"Ne gre se za to, da jo želiva nazaj," odvrne Kiara in me globoko pogleda s svojimi mišje sivimi očmi, "res sva prepričani, da ni morilka. Tu čustva ne igrajo nobeno pomembno vlogo, Eleanor."
"In zakaj sta tako prepričana, da je obtožena po krivem?" vprašam, in sicer že v rahlo jeznem tonu. "Navsezadnje ima nešteto motivov za uboj!"
"Zavedava se tega," me prekine Parkerjeva svetlolasa sestra in se zazre v moje oči, še prej pa se mi približa. "Eleanor, veva, da Charlotte ni morilka. In res ni, kajne? Preprosto ne more biti ona."
V tistem trenutku si skušam predstavljati svojo sošolko, kako hladnokrvno vrže Daniela v kletko s poželjivim levom. Bi bila sposobna to storiti? Moja najboljša prijateljica? Ki jo imam tako rada? "Ne," že odgovorim, a na srečo potiho, saj takoj za tem spremenim stavek, "ampak govoriti moram z inšpektorjem Deboisom."
In res. Takoj zapustim dekleti in se napotim proti svoji hotelski sobi. Tam takoj vzamem svoj telefon iz torbice in pokličem na že znano številko.
"Gospodična Pryste?" se mi javi globoki moški glas.
"Inšpektor Debois, nekaj ... morava pogovoriti," začnem pogovor, zatem pa mu razložim vse, kar se je pripetilo.
"Ne, tako že ne bo šlo, saj tudi sami veste, da tako ne gre," pove Adrian. "Samo dokaz jo bo spravil ven. Nobenega domnevanja in pristrankosti ter prisiljevanja ne bom dopustil," še doda in v njegovem glasu je zaznati rahel strah. Začetnik pač, poleg tega je v njegovih rokah res velika odgovornost. Gre se za življenja nedolžnih ljudi, mar ne?
"Seveda, poskušala jima bom razložiti," pritrdim. "Lep dan vam želim, inšpektor Debois."