ELEANOR
"Hej! Lahko prosim dobim nekaj vaše pozornosti?" vzkikne Raymond stoje in vsa jedilnica se ozre proti njemu. Medtem nas sam opazuje s svojimi velikimi sinjimi očmi.
"Kaj je narobe, Williams?" ga vpraša Geoffrey, čigar roke so bile še pred nekaj trenutki okoli Lottinih ramen.
Ray se odkašlja, si odmakne rdeč koder, ki mu sili na obraz, in nadaljuje: "Danes sem našel zelo pomembno informacijo. Morda vas bo presenetila, a je še kako resnična. Navsezadnje pa bo zaključila ...."
"Samo preidi k bistvu, Raymond, za vraga, nočemo te poslušati do polnoči, izvedeti pa nič," nekoliko hladno prosi Lawrence.
"Pravzaprav je zadeva povezana s tabo," odvrne Ray in njegov glas se rahlo zniža, ko se zopet posveti vsem. "Lawrence Lincoln je kriv umora Chloe Roberts in prav tako umora Daniela Zetkila!"
V dvorani v trenutku ni več tišine, zamenja jo neverjetni hrup, ki je sledil razkritju morebitnega morilca. Tudi sama postanem začudena. Kako je lahko kar tako našel storilca, medtem ko sva midva z Adrianom tako temeljito, a neuspešno, raziskovala? In seveda se sprašujem, zakaj ravno Lawrence. Niti sanja se mi ne, kakšni so njegovi motivi.
"Kako si drzneš?" tišino nemudoma prekine Lawrence, ki je takoj ob omembi svojega imena vstal. "Ti ..."
"Kakšen dokaz pa sploh imaš zanj, Raymond?" ga prekine Kiara, da bi ga obvarovala pred lastnimi besedami.
"Našel sem zelo zanimiv nož," pretirano izzivalno odgovori Ray in se ponovno obrne proti morebitnemu morilcu. "Verjetno ti je znan, Lincoln ..."
"Kje si ga našel? In zakaj praviš, da pripada meni?!" zavpije Lawrence, medtem ko se njegova lica obarvajo v živo rdečo.
"Čisto po naključju je ležal med nepokošeno travo na vrtu," odgovori na vprašanje.
"Nepokošena?" se iz nenada oglasi stara natakarica, ki nas očitno neprestano in neopazno posluša v kotu jedilnici. "Pazi, kaj govoriš, mulec, moj mož vsak dan pokosi travnik pred horelom."
Kot sama opazim, ostale prav nič ne zanima, kaj ima za reči neznana uslužbenka hotela. S tem pa se zanjo ne meni tudi Ray, ki nadaljuje: "Če se prav spomnim, te je še zanimalo, kako vem, da je tvoj. To je bilo preočitno, da bi bilo res — nanj si se podpisal." Lawrence se tako močno začudi, kot bi mu sošolec rekel, da je bil včeraj na Luni. "Mi ne verjameš? Poglej si sam potem!" vzklikne Ray in iz vrečke, ki jo drži v rokah, potegne nož, ovit v plastično vrečko, na katerem res piše Lawrence.
Moji sošolci so zdaj prepričani, da je morilec znan, in še hujše — ta je z njimi v sobi. Seveda jih polovica steče ven, njihovi pogledi pa se obračajo proti morebitnemu morilcu. Dva fanta, čigar imen se zaradi vsesplošne zmede ne spomnim, stečeta k Lawrencu in ga takoj močno primeta, da ne bi izginil v neznano. Kiara, oh, nesrečnica, v tem cirkusu samo pade po tleh, verjetno šokirana nad tem, da je morda morilčeva sestra.
A sama ne verjamem vsemu takoj. Zato takoj stopim do Raymonda, še prej pa na stol postavim zmedeno sošolko in ji podam svoj kozarec vode.
"Raymond," nato resnobno izrečem Raymondu, ki se mi končno posveti, "si popolnoma prepričan, da je nož Lawrencov?"
"Seveda sem," samozavestno odvrne. "Vem, da to spremeni vse, vendar tako pač je, Eleanor."
"In kako veš, da imaš prav?"
Raymond se na rahko nasmehne in odvrne: "No, to je vprašanje zate in Deboisa, kajne? Saj sta vidva navsezadnje detektiva, ne pa jaz."