ADRIAN
"Pozdravljeni, inšpektor, nujno vas potrebujemo v hotelu," me pozove zaskrbljen Eleanor glas, ki je po telefonu še višji. "Najbolje bi bilo, da bi prišli kar takoj, in potrebovali bi še koga zraven ...."
"Gospodična Pryste," jo prekinem, "najprej mi povejte, kaj se je zgodilo, nato pa bom jaz premislil, koga potrebujem."
Eleanor zavzdihne, trenutek kasneje pa zaupa podatke: "Raymond je našel nož, za katerega sumimo, da je Lawrencov, saj je tam njegovo ime."
Nenadoma me prešine mračna ideja: "Ste morda pomislili na to, da je nekdo napisal njegovo ime zato, ker je Lawrence naslednja žrtev?"
"No ..., mi ... Tega se nismo spomnili," zajeclja Eleanor. "Kakorkoli, lahko samo pridete v hotel? Rotim vas, gospod, tukaj je zmešnjava, ker zdaj resnično ne vemo, kdo laže in kdo govori resnico ali pa kdo je nedolžen, kdo pa ima krvave roke."
"Pridem takoj, gospodična Pryste," povem in odložim telefon.
Tako zelo kmalu prispem pred hotel, v katerem so nastanjeni študenti, in skupaj z Melisso stopiva v skromno preddverje. Kot sem slišal, se je tukaj dogajala pred mojim prihodom prava zmešnjava, saj se je Lawrence upiral šudentoma, ki sta ga držala. No, zdaj, ko so naši policisti opravili vso delo, je prav prijetno mirno.
A takrat se pred mano pojavi Eleanor. Njeni ognjeni kodri so rahlo razmršeni, kar mi da vedeti, da je v zadnjem času podlegla precejšnji živčnosti.
"Inšpektor, hvala bogu, da ste tu, in tudi vi, gospa ...?" vzklikne, ko stopi do naju in na njenem obrazu se pojavi olajšalni nasmešek.
"To je Melissa Coughter, forenzičarka," jo ji predstavim ter si z največjim veseljem ozrem proti njemu drobnemu nasmehu.
"Lepo vas je spoznati, gospa Coughter, kakorkoli že, morate priti z menoj, da vam pokažem nož," nadaljuje dolgolaska in s tem prepreči Melissi priložnost do odzdrava.
"Seveda, pojdimo," odvrne sodelavka.
*
"Pregledali smo nož z Lawrencovim imenom, ki ste ga nam posredovali," začnem govoriti pred množico radovednih študentov. "Naša ekipa je pregledala, kako se pisave ujemajo med seboj. V tem primeru se ne."
"Torej ste dokazali, da se je Raymond motil, ne?" vpraša Lawrence, rdečelasec pa se namršči.
"To je res, gospodič Lincoln."
"In do kdaj bo potem trajala ta preiskava, če smem vprašati?" me prekine visok temnolas moški, verjetno Geoffrey.
Za trenutek se znajdem v dilemi, kaj naj odgovorim. A hitro se znajdem: "Dokler ne najdemo morilca seveda. Se pa krog osumljencev manjša."
"Lahko nekaj dodam, inšpektor Debois?" z nekoliko vzvišenim glasom vpraša Charlotte in pritrdilno jo pokimam. "Jaz sumim Eleanor Pryste."
Eleanor se z glavo zasuka proti Lotte in ji že hoče nekaj odvrniti nazaj, ko jo jaz prehitim: "In zakaj prav ona?"
"No, nihče razen mene očitno ne razmišlja o njej, zato ker je preveč skrita. Konec koncev, kdo bi pomislil, da je Eleanor, ki sodeluje z vami in ki je razrešila umor, tudi sama kakšnega zagrešila?"
"Nisem morilka, prisežem!" vzklikne stoje in se v tem času ozira proti meni, kot da so to predvsem besede, namenjeni meni.
"Nihče ne bo obtoževal nikogar, da je ta česarkoli kriv," zaključim in se medtem ogledujem odzive dvorane. Večina me pozorna posluša, Charlotte in Eleanor pa se vsaka zaradi drugega razloga kujeta, "brez dokazov. Le s tem se lahko pritožite, je to jasno?" Občinstvo mi postopoma začne kimati. "Dobro."