ADRIAN
Pred mojo pisarno nenadoma zagledam policista Bena, ki spremlja gospo Taylor, lastnico živalskega vrta, ki je posredovala posnetke s Charlotte.
"Gospa Taylor?" se namrščim. "Kaj pa vi delate tukaj?"
"Prosila me je, če jo lahko pripeljam k vam, inšpektor Debois. Pravi, da je neodložljivo," mi pove policist.
"Tako je," z nekoliko otožnim glasom pove, ko medtem pogleduje proti tlom. Vendar pa se njen ton kmalu spremeni v vzvišenega, kakršnega sem vajen, poleg tega si zdaj ogleduje moj namrščeni obraz: "Zato me res ne morete odsloviti, inšpektor."
"Saj nimam nič proti," se bridko zlažem.
Policist me tako prepusti nadležni gospi in sam odide meni neznano kam. Ta čas se Taylorjeva že udobno namesti kot da je doma.
"Prišla se spovedat," dramatično izreče.
"Žal nisem duhovnik, ampak čez cesto je cerkev," mi uide in njene poudarjene gube na čelu mi dajo še dodatno vedeti, da sem storil napako. "Oprostite, dolg dan je za mano. Samo nadaljujte, prosim."
"Glede tistih posnetkov je, tistih, ki sem vam jih pokazala in so prikazovali neko študentko — Charlotte ji je bilo ime, če me spomin ne vara. Veste, ... niso pravi, inšpektor," s cmokom v grlu pove Taylorjeva in ob tem ji po licu steče drobna solza.
"Kako mislite, da niso pravi? So ponarejeni?" skušam izvleči iz nje besede, ki verjetno nočejo priti iz njenih ust.
"Da, ponarejeni so in jaz sama sem to storila," prizna svetlolaska in se prime za glavo. Nekaj trenutkov tako tudi ostane in v pisarni nastane taka tišina, da lahko slišim njeno živčno dihanje. Zatem dvigne svoj obraz, sedaj popolnoma premočen.
"No, zdaj tega ne morete popraviti za nazaj, naredili ste, kar ste naredili," ji povem, ker preprosto ne vem, kaj drugega naj rečem. A ne za dolgo. "Zakaj pa ste to v prvi vrsti sploh storili?" zamenjam temo.
Taylorjeva v istem trenutku zaihti in njeno dihanje se ponovno pospeši, medtem ko se njeni debeli prsti tresejo. "Oh, prosim, ne obtožujte me ..., že pot sem je bila težka, torej prosim ..."
"Ne obtožujem vas, gospa Taylor," ji razložim in se sklonim, da se najine oči srečajo. "Le sprašujem vas ... za zdaj. Prosim, odgovorite."
"Jaz ... Res nisem želela, da je na kameri prava oseba," mi ponovno prejedrnato pove gospa.
"Veste, kdo je ta oseba?! To je morilec za vraga, povejte mi vse!" vzkliknem od navdušenja.
"Ne vem ime, gospod, prav tako se ničesar ne spomnim," mi pokvari razpoloženje. "Ne, to ni res, v spominu imam neko dekle. Oh, saj res, spomnila s se! Bila je mlada ženska, moja ... nečakinja. In kako lahko pričakujate, da bom razkrila prav njo? Ne, raje sem dala tisto rjavolaso na video."
"Poglejte," začnem svoj monolog, besen od vsega skupaj, "ste pošteni, vendar čisto malo, zato mi povejte vsaj ime. Imejte v mislih, da je to dekle morilo in morda bo še!"
"Žal mi je, ampak ne vem njenega imena niti priimka," mi razkrije in ob njenih besedah postanem bolj zmeden kot prej. "Družinske zadeve so vmes, veste. Videla sem jo kot punčko, nato pa jo je brat preimenoval v meni neznano ime in takrat jo iz prav takega neznanega razloga nisem več videla. Pa še ločil se je z mamo, tako da mi ni znan niti priimek."
"V redu," se skušam umiriti, medtem ko moje misli divjajo po celi moji glavi. Kdo je morilec? Kdo se je pretvarjal? Kdo je nedolžen? Koga moram zapreti? Še malo pa se mi bo zmešalo. "Ne zanimajo me vaše osebne zgodbe, glavno je to, da imate prave videe," ... Taylorjeva se namršči in se živčno praska po redkem lasišču ..."ki mi jih boste pokazali takoj!"