ADRIAN
Priznam, da sem se motil. Delo kriminalističnega inšpektorja ne pomeni le razreševanje umorov, kot je bilo prikazano v v vseh kriminalkah, ki sem jih tolikokrat gledal. Ne. Če sem iskren, v treh letih moje kariere nisem iskal morilce, temveč vse drugo, česar v filmih niso pokazali. No, ne morem se tako pritoževati. Ravno letos sem ugotovil, kdo je poslal grožnjo pravosodni ministrici, in imam dobre sodelavce.
A še nekaj je, za kar se moram pritožiti. To je odmor oziroma čas za malico, ki je naravnan zelo pozno. Zato se večkrat zalotim, kako pogled usmerjam v rogljiček namesto v računalnik ali papirje. Vendar kaj morem? Lačen sem in francoski rogljiček s čokolado iz moje najljubše pekarne imam skoraj tako rad kot svojo punco Bello. In ko pride čas za malico, skoraj da stečem v jedilnico.
Tudi danes se zgodi ponovi, le da tokrat v jedilnici srečam svojega kolega Petra Meninbunna. Starec ima dolge do vratu segajoče bele lase in ne more se odreči svoji karirasti srajci in rdeči kravati, ki si jo — mislim, da tega ne opazi – vedno namesti narobe. Ampak kljub temu je dokaj simpatičen in njegova osupljiva kariera je že dolgo vzor moji.
"Dober dan, inšpektor Menibunn," ga vedro pozdravim in sedem na lesen stol nasproti njegovega. "Saj vas ne moti, če prisedem, kajne?"
"Sploh ne, inšpektor Debuis," odgovori. "Veš, kaj sem se pravkar spomnil?" hip zatem vpraša in se pred tem široko nasmeje, kar mi da vedeti, da bo povedal nekaj zabavnega.
"Mhm?" radovedno odvrnem, medtem ko jem svoj rogljiček.
Peter sklene roke in jih položi na mizo. Nato končno začne razlagati: "Spomnil sem se, kako sem končal študij. Z dvema prijateljema sem šel prvič v Avstralijo. Čudovito, res."
Prešine me misel o mojem zaključku fakultete. Ko sem dobil diplomo, sem z Bello, ki sem jo takrat že poznal, šel na večerjo proslovit. Res je, da bi se zmenku z mojo drago nered odrekel, vendar misel na Sydney in dolgo nemilostno puščavo ni slaba. "Avstralija? Zveni dobro."
Peter se zasmeji in si gre z roko po snežno belih laseh. "Ne le dobro, mladenič, izvrstno," zatrdi. "Dolgo je od tega, ko sem študiral, pa še kar pomnim vsak dan. Kako dolgo smo leteli v Singapur, potem pa še v Melbourne! Oh, in seveda smo isto časa leteli nazaj! Ampak najbolj imam v spomin Uluru. Takrat smo še lahko šli na vrh te svete gore. Za povrh pa še Sydney in Melbourne. Fascinantno, zares, sploh ko si tvojih let, Adrian."
"Veste, da bi o tem lahko spisali knjigo?" malo v šali malo za res predlagam.
"Saj bi, vendar imam ..."
"Inšpektor Debois, nov nujni primer imam za vas."
Bliskovito se obrnem in zagledam mojega sodelavca, Phillipa Tarysa, moškega, kateri lasje karamalne barve so dobesedno prilepnjeni na glavo z gelom. A zadnje čase je nekoliko bolj občutljiv, saj mu je umrla dolgoletna žena.
"Kakšen primer, gospod Tarys?" odvrnem v upanju na nekoliko daljši odgovor.
Phillip zavzdihne in sede zraven radovednega Petra, vendar vso pozornost nameni meni. "Gre za skupino mladih študentov, ki so se odpravili na izlet za konec fakultete," mi pove in medtem pozorno opazuje moj odziv s svojimi prodornimi sivimi očmi.
"Kakšno naključje!" vzklikne Peter in tako zopet pride do besede. "Z mladim inšpektorjem Adrianom sva se ravnokar pogovarjala, kako sem preživel zaključek študija."
"No, tokrat za obujanje spominov nimamo časa," ga hladno prezre Phillip, nato pa se obrne v mojo smer. "Primer je nujen in takoj moraš iti. Na poti do avta ti bom vse razložil."