EPILOG — ELEANOR
Ne maram grobov.
Grobovi so navsezadnje simbol smrti. Opominjajo nas na to, da smo ljudje tako kot druga bitja smrtni, ne glede na to, v čem se razlikujemo od njih. Poleg tega nas spomnijo, da je smrt tako nepredvidljiva kot druge stvari v življenju. In ne le to – so edini prostor, ki se ga delimo z umrlimi.
Konec s takimi čudnimi mislimi. Žal mi je, ampak take misli se mi vedno pletejo po glavi, ko sem na pokopališču kakor zdaj.
Ozrem se proti prve dvema groboma, ki ju opazim, in na katerih je največ raznoraznh rož. Kdo je pokopan tu, da je deležen takšnega okrasja? Je kak pomembnež?
Na rahlo premaknem rastlinje, da si lahko ogledam črke na nagrobniku. Iz njih razberem, da je na prvem nagrobniku pokopana Chloe, na drugem pa Dan. Zato torej toliko cvetja! Ljudje so se jima prišli poklonit, ker sta oba umrla nasilne smrti, poleg tega pa sta bila še mlada.
Tedaj se spomnim, da je od njunega pogreba minil že cel teden. Vem, da je to izredno nenavadno reči, vendar res mi je žal, da sem tisti dan zbolela. Res si bi rada namreč ogledala, kako je potekal ta zanimiv pogreb *i*v dvoje*i*. A kakorkoli, že to, da sem bila priča vsemu procesu ugotavljanja kdo je morilec, je kar nekaj.
Poleg tega pa me je to pripeljalo tudi do zaključka. Chloe in sploh Daniel, ki nasploh nista nedolžna, sta še vseeno tragični žrtvi in njuna umora sta tragični nesreči. Parkerjevi sicer trdita, da sta si to zaslužila in delno se strinjam, vendar umor je bil in vedno bo najhujši zločin med vsemi prekrški. Tukaj ne gre za nikakršno sestrsko skrb ali ljubezen, ampak za preprosto hladnokrvnost in maščevanje. Tako pač delujejo ljudje, ne?
"Dober dan, gospodična Pryste," nenadoma zaslišim začudeni moški glas za menoj. Obrnem se in takoj prepoznam Adriana.
"Kaj pa vi delate tukaj, inšpektor?" radovedno vprašam.
"Tukaj imam pokopano babico in enkratno tedensko jo obiščem," mi z rahlo, vendar ne s pretiranim, žalostnim glasom odgovori. "Kako pa ste se vi znašli tu? Brez zamere, ampak kakor sem opazil, s pokojnima dvema niste bili dokaj povezani."
"To drži, inšpektor, ampak kljub temu sta bila še zmeraj moja sošolca. Poleg tega pa — za druge tega ne morem trditi – mi nista storila nič slabega, kar bi bilo vredno omembe.
Inšpektor pritrdilno pokima in njegove temne oči se zazrejo v nagrobnika in v vso okrasje, ki ju obkroža. Upam, da ni videl, kako sem vse to premaknila, da bi videla napise .... "Rad bi se vam zahvalil," po nekaj sekundah molka pove, "za vašo pomoč."
"Samo sledila sem svoji notranji morali, gospod."
Adrian se rahlo nasmehne in prvič vidim nasmeh, ki mu kar pristoji. Res škoda, da dela tako resno delo, kjer nasmešek ne pride do izraza. "Če sem iskren, na začetku nisem bil takega mnenja, veste," nadaljuje in se zasuka proti meni. "A kmalu sem ugotovil, da vas z razlogom kličejo detektivka. Tako da ja, še dolgo vam bom hvaležen za vso pomoč."
"Res se vam ni treba zahvaljati," odvrnem. "In na svidenje, inšpektor Debois," trenutek kasneje izrečem in se rahlo nasmehnem, medtem ko počasi delam korake nazaj.
Tudi Adrianu na obrazu zaigra nasmešek, ko odvrne: "Zbogom, gospodična Pryste, študentka detektivka."