»Ali si ti Sky?« je vprašal v globokem glasu.
»Ne?« je počasi odgovorila Alex: »Zakaj sprašujete? V bistvu poz-…« Stavka ni mogla dokončati, saj ji je Leova roka pokrila usta.
»Povej svojemu šefu, naj pusti učence te šole pri miru!« se je jezno pripravil na napad. Pošast je zaklela in njena glava je nemočno omahnila. Mlahavo telo je pristalo na tleh. Alex je prestrašeno zakričala in na robu solz izdavila:
»Leo, prosim povej mi: Zakaj se vedno jaz moram srečati s temi pošastmi?! Nočem več tega gledati! Zakaj se to dogaja samo meni?!« Ko je jezno zakričala zadnje besede, se je obrnila in odvihrala stran. Šla je mimo trgovine, v kateri si je nameravala kupiti malico in mimo avtobusne postaje – domov se je nameravala odpraviti peš, brez nobenih pošasti na poti. Leo je začudeno gledal za njo in po nekaj minutah segel v žep po telefon ter poklical Sance. Na poti do doma Alex ni gledala kam hodi in je bila presenečena, ko se je znašla pred svojo hišo. Vstopila je, si sezula čevlje in se opravila v svojo sobo. Tam je na tla odvrgla svoj nahrbtnik in odprla svoj dnevnik. Začela je pisati v njega, ni pa opazila, da je iz njene torbe padla njen obesek. Ta je zdaj počivala v Leovem žepu, v njegovi sobi.

*b*LEO:*b*

Zjutraj je Leo s težavo vstal. Čez noč ni mogel niti malo spati. Ves čas so ga morile Alexine besede:
*i*»Nočem več tega gledati!«*i* Počasi se je končno le vstal in se napotil v šolo. V rokah je še vedno stiskal obesek, ki ga je našel na tleh.
»Pridi sem,« je kmalu mirno kot, da se nič ni zgodilo povlekel Alex za drevo pred šolo.
»Nočem te več niti gledati! Zato se z menoj ne pogovarjaj in se me ne dotikaj!« mu je siknila ter se že hotela napotiti v šolo. Ko je zaslišala Leove besede se je ustavila.
»Rekla si, da nočeš več, da se ti to dogaja, kajne? To lahko popravim.« Obrnila se je in kot blisk že bila poleg njega. Leo je odložil torbo in iz nje vzel majhen zvezek. Odprl ga je in polistal do strani, ki je bila počečkana s čudno pisavo. Po tiho si jo je ogledal in očitno prebral. Nato je rekel:
»Zdaj ti bom izbrisal spomine. Na žalost nisem najboljši, a se bom potrudil.« Zamrmral je čudne besede in z rokami spet naredil obliko svojega meča, ki se je zdaj svetil v vijolični barvi. Nato se je z njim dotaknil Alexinega čelo. Njeni gibi so se sprostili in njene oči so se zaprle. Leo je videl vse spomine in misli, ki so se ji potikali v glavi. Nato je meč počasi odmaknil, ta pa je izginil. Obrnil se je in se odpravil proti šoli. Po nekaj trenutkih je Alex odprla oči. Pogledala je naokoli in opazila Lea, ki je odhajal. Na njegovi torbi je zagledala znan obesek. Skomignila je z rameni in sproščeno, ne da bi se spomnila prejšnjih dogodkov odpravila v šolo.
___________________________________________________
In...? A je v redu? Ste pričakovali kej drugega? Jojj kmalu se bo začela prava drama tuk, da bodte potrpežljivi:heartpulse::sweat_smile:
Ly and byee:heartpulse: