Na poti proti domu sem globoko razmišljala - o dveh stvareh. Prva je, kaj storiti v primeru, da so starši ugotovili, da me ni. Lahko bi rekla, da me je tiščalo na stranišče, pa so bila vrata zaklenjena, zato sem šla ven. Saj se niti ne spomnim več dobro, ali jih je oče zaklenil ali ne. Druga stvar pa je... Mark. Vedno dlje kot sem hodila, vedno bolj ujeto sem se počutila. Ne vem, ni mi bilo prav, da kar tako grem in ga pustim tam...
Iz torbice sem izvlekla telefon ter po imeniku poiskala Marka. S sunkovitim gibom sem klinila na gumb Kliči in telefon prislonila k ušesom.
"Ja?" zaslišim njegov nežen glas.
"Mark... Če je že to najin zadnji dan... Zakaj ga ne bi preživela skupaj?"
"Dobro vprašanje," mi mirno reče. Nato pa nadaljuje: "Še jaz imam eno vprašanje. Zakaj mi tega nisi rekla že prej?"
Oba sva se zasmejala.
------------------------------------
"Torej, med tem, ko si kot polž hodila nazaj sem, sem pripravil najin urnik."
"Urnik?" ga začudeno vprašam. "Vidim, da si še vedno zelo organiziran."
"Jap, in tako bo tudi ostalo."
Pred obraz mi je postavil list z zapiski. Ko sem ga brala, so mi misli kar poskakovale, toliko zabavnih aktivnosti je dodal, da mi bo kar glava počila.
"Ti je všeč?" me nato zaskrbljeno vpraša.
"Seveda!" vzkliknim in ga objamem - tako, da se skoraj zvrne po tleh.
"Urnik sem bolj prilagodil tebi... " Nasmejal se je.
"Torej, greva?" se mu nasmehnem nazaj.
"Greva."
------------------------------------
Skupaj sva se odpravila v center mesta. Bilo je ogromno turistov in sva se komaj prebijala mimo njih. Nato pa se je ustavil pred veliko hišo, oblečeno v najrazličnejpe barve. To je sodobni muzej najstnikov, kjer se lahko poteguješ za ime v muzeju - seveda pod tvojo LEGENDARNO sliko (podarila sem 'legendarno', ker moraš biti res dober slikar).
Vstopila sva in Mark je plačal vstopnino. Stalo je manj, kot sem pričakovala.
"Vav, a vidiš to hecno sliko?" S prstom je pokazal na debelega slona, ki je imel na mesto možgano eno veliko jabolko, pod sabo košaro jabolk, v rilcu eno jabolko, za sabo pa jablano. Ta slon je pa res obseden z jabolki... Kdor ga je narisal, je prava legenda.
"Spominja me na Filipa!" sem veselo vzkliknila, Mark pa se je zarežal. Filip je moj tečen sošolec, ki me na vsak način poskuša osvojiti. Hja, raje umrem, kot da sem z njim.
Po muzeju sva hodila pol ure, saj je bil pravzarpav le visok in zelo malo širok. Ustavila sva se na najvišjem nadstropju, kjer je ustvarjalnica umetnin.
"Ta prostor te čaka," mi Mark bebavo pove. "Ah daj no, prosim te, saj veš, da rišem kot maček z levo roko!" Moram priznati - zares sem si želela vsaj poskusiti ustvariti eno umetnino, ampak... ne danes.

Naslednja postaja je bil Trampolin park. Moje otroštvo. Pa tudi če imam 15 let, v sebi še vedno čutim otroško sebe.
"Kako si vedel?" ga jezno vprašam.
"Leta prijateljstva te veliko naučijo." Pomežiknil mi je. Jaz pa sem le zavila z očmi. Ko pa sem vstopila notri... Je bilo mojega navdušenja konec. Ni bilo trampolinov, le mize, stoli, pult... Kavarna.
"Kakšen je naslov te stavbe?" ga še enkrat vprašam.
"Piše Trampolin park," mi začudeno odgovori.
Še enkrat stopim ven in dojemam - Kavarna Trampoil park. Kako si drznejo prenoviti pravi trampolin park v... bedno kavarno!
"Oprosti Vita, tega res nisem vedel," mi ponižano pove. Izgledal je, kot, da se počuti krivega.
"Je že v redu... Pojdiva naprej."

Med potjo mi je povedal, da greva lahko kupit kakšen sladoled preden prideva do Luna parka.
"Ta sladoledarna je dobro ocenjena. Pridi."
Pred sabo sem zagledala skromno trgovinico, kjer je sladoled prodajala stara gospa.
"Želita?" naju je mirno vprašala.
"Rada bi dva sladoleda, z okusom jagode," je povedal Mark.
"Za zaljubljence ali posebaj?" se je zahihitala gospa.
"Ne ne, le najboljša prijatelja sva, nič drugega." Mark je postal rdeč. Spet me je zaskrbelo.
Ko je izvlekel denarnico, se je stresel.
"Kaj pa je, Mark?" sem ga zaskrbljeno vprašala.
"Vzemi sladoled in teci."
"Kaj?"
"Samo naredi to kar sem ti rekel."
"Mark?"
"Teci!"
Začela sem teči in Mark takoj za mano. Stara mama pa se je za nama drla:
"Psihopata, tatova, takoj dajta denar!"
Mislila sem, da me bo kap. Mark ni plačal? Zares ni plačal?
Nenadoma sem se ustavila.
"Kaj pa počeneš?!" se je Mark zadrl name ter se tudi on ustavil.
"Kaj ti počneš?!" sem mu zabičala nazaj.
"Rešujem te, kaj pa, zato teci in se ne ustavljaj!"
Bilo je prepozno. Ljudje so naju ujeli v krog in v trenutku poklicali policijo. Mislila sem, da me bo kap, zato sem od vsega strahu začela lizat sladoled. Nisem pa se ozirala na Marka, ki je najbrž zdaj že jokajoč na tleh prosil za usmiljenje.
-------------------------------------

Wow, dejansko sm napisala drug del. In wow, ponosna sm na svojo glavo hahah. Pa vi? ;)