Ojla! Res oprostite, ker že prej ni bilo novega dela... Ampak zdaj je tu! Upam, da vam bo všeč! Vesela bom kakšnega komentarja! :kissing_heart::innocent::heart:
Poljubčki,
I love book
***
Naročim si malino, moj najljubši okus sladoleda ter se v sedem za mizo v kotu. V roke vzamem revijo in začnem brezciljno listati. Skoraj jo že zbrišem nazaj v REVIJOŠAST (neka košara za revije v lokalu, ki jo opazijo samo stari starčki ali pa pač jaz), ko opazim zanimiv članek. Hitro si ga slikam in skoraj že želim plačati in odidi ko v lokal stopi Mike. Sam je. "Oh, vsaj ni s tisto Mishel..." pomislim ter si oddathnem. "Oh, hej Mish... Zakaj si žalostna?" me vpraša in se vsede na nasprotni stol. Skoraj mu že zabrusim, da mi je zlomil srce in, da naj kar steče k tisti svoji devetkarki, ko se spomnim, da NIKAKOR ne sme zvedeti, da kaj čutim do njega... "Ah, samo slabo sem pisala mato..." si zmislim in molim da Tečni Teo ne ve, da sem matematiko pisala sto procentno. "Oh, lahko ti dajem inštrukcije?" mi namigne ter se mi nasmehne. "Oh, ja, to bi bilo super!" mu vse preveč veselo odvrnem ter se opomnim, da moram povprašati Ario kako se naj delam, da o matematiki nimam pojma. Ničla. Nula. Nada. Ampak saj ste poštekali... Natakarju pomignem, da bom plačala. Moški srednje starosti v beli srajci prihiti k moji mizi in začne spraševati kakšen je bil sladoled. Brez večjega zanimanja mu povem, da je bil super ter ga na hitro odpikam tako, da plačam. "Si pa res nataknjena glede mate, ne?" me v smehu vpraša Mike ter vstane. "Oh, ja, veš mislila sem, da mi matematika gre, potem pa se je izkazalo, da gre nekaterim drugim veliko boljše, veš? In, rada imam matematiko ampak mi zgleda ni namenjeno, da bi mi šla dobro..." blebetam tja v tri krasne in stopam po parku do doma. Čudno me pogleda a se delam kot, da ne opazim, da me gleda kot največjo trapo." No, zdaj bom pa šla kar noter, se še kaj vidiva! Čao!" rečem ter mu pred nosom zaprem vrata. Slišim še nekaj, če greva eno igro košarke a samo zavzdihnem ter jakno vržem v na leseno omaro, v katero sem se že tolikokrat butnila, ko sem hitela v šolo, da bi videla Mika." TRAPA! Nehaj misliti nanj!" še okaram ter nalašč butem v steno. Tiho zajavkam in hitro stečem po stopnicah v sobo. Vržem se na posteljo ter prižgem telefon. V oči mi bode tisti članek, ki sem si ga slikala v kavarni. "MAMI? OČI?" vprašajoče za kličem. Ko ne dobim odgovora stečem v sobo, naložim sliko na mamin računalnik ter pritisnem print. S rahlo tresočimi rokami primem podpisan list, ki je prilezel iz printerja in si ga pozorno ogledam:

SI ŽELIŠ BITI IGRALKA? TE PRIVLAČI KAMERA IN VSE KAR SODI ZRAVEN? POTEM BERI NAPREJ!

27.4. bo v gledališču Teathre avdicija za film THE ROAD OF LOVE. Glavni igralec je Joshua Ferrari! Glavno igralko še zbirajo! Torej, 27.4. ob 15:00 pridi v Teathre in se poteguj za vlogo Stelle!

Datum avdicije takoj vnesem v telefon ter odskakljam po škripajočih stopnicah nazaj gor. Skozi okno splezam na streho ter se zagledam v sončni zahod. Že od malega sem sem splezala takrat, ko mi mami ni dovolila gledati risnak, ker je bilo prepozno ali, ko sem bila jezna na brata, ker je odrezal glave vsem mojim barbikam. Pod mano je ulica, ki mi je tako znana, po kateri sem prehodila toliko korakov... To je ulica kjer sva si bila z Mikom tako blizu. Glasno zavzdihnem in se zagledam v okno na nasprotni strani ulice. Zabrni mi telefon. Mike mi je poslal sporočilo. "Še velja za inštrukcije?" piše. "Seveda." mu odpišem in dodam smajlija, z očali. "Nočko!" še napišem in splezam skozi okno nazaj v normalni svet. Sporočilo ostane na seen, brez odgovora.