Moški se mi je nevarno približal. Lahko sem videla njegove oči. Bile so modre kot morje in lahko bi stavila glavo, da je modri vihar v njegovih očeh počasi krožil okrog njegovih zenic.
"Emmm... Kaj se dogaja?"
Sem tiho vprašala in komaj zadrževala smeh. Res sem bila raztresena a smeh nikoli ni zapustil mojega telesa.
"Boš videla."
Je rekel ter tlesknil. Prestrašeno sem stopila par korakov nazaj. Iz konic njegovih prstov je brizgnila voda. Usmeril jo je vame in kmalu sem bila vsa mokra. Okej, kaj se dogaja s tem človekom?! Voda se mi je ovila okoli telesa kot njemu in me dvignila od tal.
"Vidiš...Enaka si mi."
Je zašepetal. Jezno sem prhnila.
"Nikoli ti ne bom enaka!"
Sem zakričala in začela divje opletati z rokami, da se bi znebila vodnega plašča, ki me je dvigal od tal. Preprosto lebdela sem. A ko se mi je moški spet približal se je prestrašeno zdrznil.
"T-to ni mogoče... Tvoje oči so zelene!"
Ob zadnji besedi se je spačil. Naenkrat je vodni plašč popustil in v trenutku izhlapel. Spet sem stala na trdnih tleh in nisem bila več premočena. Moški me je prestrašeno gledal.
"Je kaj narobe?"
Sem ga vprašala z ponosom v glasu saj se je tokrat on bal mene.
"N-nisi mi enaka."
Je zašepetal nato pa skočil v morje in izginil.
"Čudno..."
Sem zamrmrala.
"Kaj je čudno?"
Bil je Maks.
"Nisi videl tega? Tisti moški je prizadet!"
"Nevem o čem govoriš..."
Je zajecljal Maks.
"Pa saj to je nemogoče!"
Sem obupano vzdihnila.
*****
Poleg mene je hodil Maks. Tišina mi je prijala. Zadnje čase se nisem mogla pogovarjati z njim brez, da bi zardela in to mi je šlo na živce.
"Torej... Kaj se je sploh zgodilo?"
Me je vprašal. Skomignila sem in pogled usmerila v morje. Proti nama je tekla Manja. Videti je bila na smrt izmučena in prestrašena.
"Lena!"
Vrgla se mi je v objem in na obrazu se ji je poznala krvava rana.
"Kaj se ti je zgodilo?"
Sem jo zgroženo vprašala.
"N-nevem..."
Je zahlipala in me še bolj močno objela.
"Manja kaj se dogaja?"
Je razburjeno vprašal Maks.
"Naši so me... Našli!"
Je zakričala in videti je bila obupno.