Valentina se mi je toplo nasmehnila in me prijela za roko kot bi me želela pomiriti.
"Prepričana sem, da nobenega od njiju ne poznaš... Če pa že pa krasno!"

*****

Stala sem pred svetlečimi, srebrnimi vrati na katerih so bile izrezljane besede.
Mia
Ana Lena
Ian
Valentina je prijela kjuko in odrinila vrata. Pred mano se je prikazala prijetna sobica. V enem kotu je bil pograd v drugem pa navadna postelja. Po stenah so bile poleplejene že malce zbledele tapete na katerih so bile narisane rastline in ptice. Tla so bila pokrita z mehko, modro preprogo v katero se je tvoje stopalo ob vsakem koraku malce vgreznilo. V primerjavi z lično urejenimi in čistimi hodniki akademije je bilo to videti zelo domače in preprosto. Soba je bila povezana z majhno, običajo kopalnico katere stene so bile pokrite z mrzlimi, belimi ploščicami.
"Ti boš spala zgoraj na pogradu."
Je zamišljeno rekla Valentina. Prikimala sem in zlezla po leseni lestvi do zgornje postelje. Šele zdaj sem opazila okno nad mojo posteljo. Razgled je bil naravnost čudovit. Videti je bilo lično urejen park, ki je počasi tonil v temi. Kamlu bo noč. Sem pomislila.
"Amapk... Jaz nimam nobenih oblek s sabo."
Sem zaskrbljeno rekla. Valentina se je nasmehnila in zamahnila z roko. Odpravila se je do majhne omarice poleg pograda in van vstavila zlat ključ. Kovinska omarica se je odprla in v njej so bila oblačila narejena v mojih merah.
"Vedno ko boš potrebovala oblačila vstavi ta ključ v kjučavnico in si zaželi kakšne obleke potrebuješ in dobila jih boš. Poleg tega ti vsak teden podari popolnoma novo zobno ščetko."
Očarano sem odprla usta. Nenadoma je nekdo odprl vrata sobe. Pred mano je stalo visoko, svetlolaso dekle z zelenimi očmi. Nos je imela pokrit z zlatimi pegicami, kar ji je dajalo otročji videz.
"O, Mia!"
Je veselo vzkliknila Valentina. Mia je zdolgočaseno zavila z očmi.
"Je to moja cimra?!"
Je zgroženo rekla. Pogled sem spustila k Valentini, ki si je zdaj živčno grizna ustnice.
"Ja tako je. Lepo se spoznajta jaz pa moram iti! Adijo! Lena, če me še kaj rabiš prosi Mio, da pride pome!"
Je rekla ter hitro izginila iz sobe. Ravno takrat je v sobo prišel Ian. Točno takšen kakršnega sem poznala. Nasmejan in nagajiv. Takoj, ko me je zagledal je njegov nasmešek zbledel.
"Lena..."
Jezno sem ga pogledala. V moje oči so se prikradle vroče solze jeze in obupa.
"IN TI NAJ BI ME PAZIL, DA SE MI NIČ NE ZGODI!!!!!"
Sem zakričala in vanj vrgla vzglavnik. Zadela sem ga točno v njegov zaskrbljen obraz.
"Lena, oprosti res me je skrbelo zate zato sem prišel sem... Ne bi pustil, da se ti kaj zgodi.... Si zmešana?! "
Jezno sem prhnila in mu pokazala hrbet. Začel je plezati po lestvi in kamlu sem njegovo toplo dlan začitila na mojih ramenih. Skoraj se bi že zmehčala a sem ga dovolj hitro odrinila. Bedak!!!