20. POGLAVJE
Mary je zapustila svojo sobo z namenom, da bi šla iskat kaj za pod zob. Ko je hodila po daljšem hodniku, je zagledala sebe na stenskem ogledalu.
"Groza," je rekla svoji podobi v ogledalu. "Stara sem devetinšestdeset, pa imam gub za izvoz."
"To je največja laž, kar sem jih slišal."
Mary se je obrnila in zagledala svojega moža, deset let mlajšega Mika. Široko si je nasmehnil in ji šel čez kratke svetle lase.
Ko je Mary hotela še nekaj reči, sta po stopnicah prišla Antonia in Liam.
"O, vidva!" je zaklical Mike in si šel čez temne lase. "Je bil nekdo ravnokar tukaj?"
Brat in sestra sta se pogledala, nato pa je Antonia končno izrekla: "Policija. Kriminalistična."
"Kaj so kriminalisti delali v naši hiši?" je bila osupla Mary.
"Morava jima povedati," je zašepetela Antonia bratu. "Morata vedeti."
"Mama, oče." Liam je globoko vdihnil. "Harry je mrtev. Bil je umorjen."
Mary so po licih začeli teči solze, v Miku pa je vrelo od jeze. "Mrtev je in midva zadnja izveva? In to po čistem naključju?"
"Oče, nisva vaju hotela vznemirjati," se je oglasila Antonia.
"Nista hotela kaj? Vznemirjati? Sram vaju bodi!"
Malo je manjkalo, da bi Mike prišel do hčerke in sina, če ga Mary ne bi prijela za roko in ga odvlekla za sabo. Nato se je v solzah obrnila proti Antoniji in Harryju. "Prav ima da vesta!"