23. POGLAVJE
Antonia, Liam in Mary so v popolno tišini sedeli in jedli večerjo. Edini zvok so oddajale vilice in žlice, s katerimi so jedli.
"No, bo kdo kaj spregovoril?" je čez nekaj časa rekla Mary. Nikoli ni kaj preveč marala tišine.
"Oprosti, ne počutim se dobro," je odvrnila Antonia in se z rokami prijela za svoj svetel paž.
Po nekaj sekundah se je oglasil tudi Liam: "Mama, kje je oče?"
"Ne reci, da je še kar jezen na naju z Liamom," je še dodala Antonia.
"Večerjal bo pozneje," je odgovorila Mary.
"Ne zaradi naju?" vpraša Liam.
"Ne, mislim, da gleda košarko. Saj veš, da je zasvojen z njo."
"Tudi prav," odvrne Antonia.
*
Mary to noč ni mogla spati. *i*Kaj se dogaja z mano*i*, se je spraševala. Običajno ni imela težav s spancem.
Iz zasanjanosti jo je nenadoma zbudil nekoliko glasnejši zvok, ki je prihajal iz ulice. Odložila je skodelico spalnega čaja, si oblekla plašč in odšla ven.
Sprva ni opazila ničesar čudnega. Vse je bilo tiho, le res zelo je bilo mrzlo. Nato ga je zagledala. Liam je nepremično ležal na ulici. Nož je imel na mestu srca, iz katerega je počasi tekla kri. Zaradi ostrega mraza je ta počasi zmrzovala, ko je po polžje zapuščala njegovo truplo.
Vse, kar je naredila Mary, je bilo to, da je zakričala in od šoka padla na tla.