37. POGLAVJE
Inšpektor stopi v Antonijino sobo. Na levi zagleda še kar razmetano posteljo, na desni pa se ozre proti omari in pisalni mizi, h kateri stopi. Na njej je ogromno slik Harryja in Liama, a na nobeni ni ona. Na zadnji, kjer sta slikana oba brata, je s poševno pisavo napisano: Žal mi je, draga brata, moja najtesnejša sopotnika skozi moje življenje.
Kljub temu da mu napis pade v oči, se inšpektor zazre proti mizi. Na njej leži knjiga z rjavo platnico brez naslova ali imena avtorja. Inšpektor jo vzame v roke in si jo ogleda. Vedno bolj jo gleda, vedno bolj zanimiva in hkrati tudi skrivnostna mu je.
V inšpektorju vre od radovednosti. *i*Le kakšna knjiga je to?*i*, se sprašuje. V ta namen jo isti trenutek odpre.
Na prvi strani opazi Antonijino ime, ki je zapisano lastnoročno. Pisava je zelo podobna tisti na sliki, zato inšpektor pomisli, da je to Antonijin lastnoročni podpis. Je bila Antonia pisateljica? Ali kaj?
Inšpektor prelista knjigo naprej. Opazi, da je na skoraj vsaki strani na vrhu napisan datum. To mora biti njen dnevnik!
Nenadoma inšpektor opazi nek zapis. Napisan je z zelo majhno pisavo, kot da avtor noče, da bi kdo to prebral. A vseeno se da prebrati. In ko to prebere inšpektor, mu je jasno, zakaj je Antonia hotela, da je to skrito. Pisalo je namreč: Jeza, ki je trajala teh dolgih devetnajst let, je naredila svoje. Umorila sem Harryja, mojega brata. In kmalu bo isto usodo doživel tudi Liam.