42. POGLAVJE
Inšpektor razmišljaljujoče pogleda Petra. Kaj neki naj bi naredil preden bi Antonio umoril? "Ste jo ... izseljevali? Jo mučili?"
Peter se zlobno nasmehne "Zadnje sploh ni tako slaba ideja!" Po trenutku molka se znova zresni in se približa inšpektorju. "Iz dnevnika sem izvedel za Angelino sliko ter za to, da jo je podedovala Antonia. Pomislil sem na to, da bi ... jaz imel sliko. Dobil bi vse to premoženje."
"Lahko si predstavljam, kako so vam žarele oči, ko ste pomislili na ves ta denar, ki bi bil samo vaš."
Peter se pritrdilno nasmehne. "Ampak moral sem imeti plan, kako naj dobim sliko. Zato sem šel k Antoniji, ko je bila seveda sama doma. Nad mojim nenapovedanim obiskom ni bila navdušena. Spomnim se, kako me je grdo gledala. *i*Kaj hočeš*i*, je hladno vprašala. Rekel sem ji, da naj mi da sliko, da jo prodam. Ves denar od prodajo bi bil moj.*
"Dvomim, da je rekla da, kajne?"
"Ne, ni. In ravno zato nisem imel izbire." Peter pogleda proti edinemu oknu v temni sobi in prekriža roke. "Moral sem jo prisiliti. Povedal sem ji, da bom v primeru, da obdrži sliko, nesel dnevnik na policijo. To je delovalo. Presenečena je bila, da sploh imam dnevnik, in bila je prestrašena nad tem, da bi res nesel dnevnik k vam. Uspelo mi je! Predala mi je sliko in prodal sem jo."
"Ker je bil dnevnik v njeni sobi, sklepam, da ste ji ga vrnili. Imam prav, Peter?"
"To drži. Hotela je dnevnik nazaj. Vseeno mi je bilo za to."
Inšpektorja v tistem trenutku nekaj začne mučiti. "Ni logično," reče. "Po vašem opisu bi bilo vse v redu po tem. Antonia dobi nazaj dnevnik in ni v strahu, da bi ga kdo predal policiji. Vi pa ste najbolj veseli, ker ste dobili sliko in jo prodali."
"Nisem še zaključil," odvrne Peter in se približa inšpektorju. "Antonia je naredia svojo usodno napako, ki jo je stala življenja."