43. POGLAVJE
"Kaj je bila to usodna Antonijina napaka?" vpraša inšpektor in Petra razmišljujoče pogleda.
"Kako pretkana je bila. Moral bi vedeti," na glas razmišlja Peter in zavije z očmi, medtem pa inšpektor postaja vedno bolj nepotrpežljiv. "Pri denarju me je prelisičila. Vedno je bila kot lisica! Pametna in zelo pretkana."
"Kako točno vas je prelisičila?"
"Kot sem vam povedal, sem prodal sliko in sicer nekemu francoskemu umetniškemu fanatiku. Poslal mi je denar in naredil sem napako - hranil sem ga doma. In nekega dne je bilo okno razbito, denarja pa nikjer. Seveda sem to, da denarja ni, ohranil zase. Vedel sem, da je denar dobil Antonia." Petrove oči so se ob imenu žrtve od jeze široke razširile.
"Takrat ste se odločili, da jo boste ubili. Imam prav?"
"V meni je gorel ogenj, ki sem ga lahko pogasil le tako, da sem jo umoril." Trenutek molka. "Isto popoldne sem šel k njej, oblečen kot morilec. A čim me je videla, je vedela, zakaj sem tam. Zaprla je vrata in se zaklenila. Ampak vedel sem za zadnja vrata, ki so bila vedno odprta. Popolnoma umirjeno sem vstopil, jo ujel in jo zabodel. Moja naloga je bila opravljena."
"Vendar to še vedno ni bilo dovolj za vas, kajne?"
Petrove ustnice se oblikujejo v majhen nasmešek, ko odgovori: "Truplo sem zvlekel v dnevno sobo."
"Zato torej krvave sledi."
"A še nekaj sem se spomnil. Njen vzdevek - dekle iz giljotine - iz šole je sovražila. Vzel sem papir in pisalo ter *i*začinil*i* umor." Peter se začne glasno smejati.
Inšpektor ga nekaj časa le gleda, nato pa doda: "Veste, da imate ženo in najstniškega sina? Ste pomislili, kaj bo z njima, če zagrešite umor?"
"Veste, inšpektor, včasih moramo tvegati in pustiti posledice."