LUKNJA
Zazrem se v dve drevesi, v kateri je meril prst. Privzdignem obrv, saj ničesar posebnega ne opazim… »Kje..?« Obrnem se nazaj k Zacku. Spet se zazrem v drevesa in na enkrat zagledam vijoličasto, moder, prosojen lesket. Stopim bližje. Iz vijoličnega lesketa letijo, beli metulji.
Od same začudenosti se želim dotakniti, vijolične svetlobe. »Stoj!« Komaj sedaj se zavem, da nisem več sama…
Zazrem se nazaj, proti nestrpnem Zacku. Komaj sedaj sem lahko opazila njegove rdečkasto rjave oči. Prečudovite so!
Odmaknem pogled, ter se zazrem v bližnje drevo. S kotičkom očesa iščem bele metulje… »Zvezati te bom moral!« Presenečeno se spet zazrem v njegove čudovite oči. Sprva sem želela ugovarjati, a je moja presenečena plat govora, spregovorila hitreje. »Zakaj?...« Ga previdno vprašam, z mojim najbolj milim glasom.
Začel se mi je približevati. Začutila sem, da je moje srce pričelo divjati. Neusmiljeno me zgrabi za lase. Kriknem od strahu in drobca bolečine.
Z močnimi rokami me obrne v drevo. Stisne me ob drevo, tako, da se ne morem upirati. Našel je mojo šibko točko…
Tesno zveže moje potne roke. Sonce je že posijalo, izza hribov in Zack je bil videti vedno bolj vznemirjen… Na jeziku sem imela par vprašanj, ki sem jih želela zastaviti Zacku. A četudi bi jih povedala, nanje nebi nikoli odgovoril.
»Sedaj pa dobro poslušaj!« Obrne me stran od drevesa in se mi zazre globoko v oči. »Potovala bova po tej vijolični reči!« Počasi prikimam. »Kaj pa… Kaj je ta 'reč'?«
Zacku je pisalo na obrazu, da ga vse skupaj že, kar precej dolgočasi… »Temu pravimo luknja. In ne reci, da še nisi slišala zanje!« Tiho zavzdihnem. »Še v življenju nisem videla, kakršne koli podobne stvari… Večino svojega življenja sem opazovala grajske zidove…« Ob mislih na dvor, začutim jezo in strah.
Nastopila je minuta smrtne tišine. Si je sedaj Zack, končno spremenil mnenje o meni? Ni bilo ravno videti tako… Videlo se je, kako premleva o nečem drugem, kot pa o mojih besedah. Zazrem se nazaj v vijoličast lesket. Luknja…
Ni ravno izgledala, kot luknja… Prej bi rekla portal ali prehod…
Zack me nenadoma zgrabi za moje zvezane dlani. »Nimava več veliko časa! Luknja se bo vsak hip zaprla in midva bova morala počakati na novo, če se ne zmigava!« Prikimam čeprav mi niti malo ni bilo jasno o čem govori. »Tako bova storila… Vanjo bom prvo stopil jaz! Nato boš pa še ti. Če prvič potuješ po luknji, ti svetujem, da zamižiš in se osredotočiš na svoj notranji um.
V luknji misli name, da se najine misli združijo in naju luknja popelje v mišljeni kraj. Če ne boš ubogala, se zna zgoditi, da obtičiš v njej!« Ob misli, da bi obtičala v luknji, ki sploh vedela nisem kaj točno je, me je pretresla. Počasi in previdno prikimam.
Na jeziku sem imela sedaj že vsaj sto vprašanj, a očitno ni bilo več časa. Zack se v naglici požene do luknje. Nenadoma izgine in iz luknje priletijo novi beli metulji.
Nič več navodil? To je to? Mižim in mislim nanj… Zvenelo je lahko… Stopim k luknji. Kaj če bi ušla? Zack me sedaj nebo mogel ujeti… A edina slaba plat tega je bila to, da sem imela trdno zvezane dlani in se nebi mogla osvoboditi. Čez čas bi po najslabših razmerah umrla od lakote ali pa si bi me privoščila kakšna mesojeda gozdna žival.
Stopim do luknje in globoko vzdihnem. Le rahlo se še je opazil njen vijoličen, moder lesket.
Počasi stopim vanjo. Zamižim tako, kot mi je svetoval Zack.
Ničesar več ne slišim. Kakor bi lebdela v vodi… Kje sem? Mika me, da bi odprla oči a že skozi zaprte veke, čutim zlato svetlobo, ki mi skuša zaslepiti pogled. Spomnim se Zackovih navodil… Pričnem misliti nanj.
Prva stvar, ki bi ga lahko opisala so bile njegove čudovite rdečkasto, rjave oči… Ta močna postava in gosti temno rjavi lasje… A tako hladen in ne čustven je.
Nenadoma začutim mrzel občutek, ki skoči iz moje glave, vse do pet na nogi. »Si pa le prišla. Mislil sem, da si ušla…« Odprem oči, saj je nekdo pred mano… A opazim samo…
Črnino..? Ves prostor so napolnjevale črne sence… Ni bilo kotička, ki ga sence nebi zadele… »Zack?« Zadoni po luknji. Nič… Nobenega odziva. Kje je? »Tukaj.« Obrnem se v drugo smer. Spet ni bilo ničesar. Same črne sence! »Zack!!!« Še bolj zadoni po luknji.
»Osredotoči se na svoj notranji um!« Pričenja me skrbeti. Strah je napolnil moje telo. Pričelo me je zebsti. »Uporabi svoj um!«
Nenadoma mi postane jasno, kaj se dogaja. Najine misli so povezane? »Končno si dojela, trapa!« V glavi spet zaslišim Zackov glas. Mar sliši vse moje misli? »Nekako…« To je že smešno! Bere moje misli, jaz pa njegovih ne slišim! »Mižiš?« Spomnila sem se, da mi je svetoval naj mižim…
Takoj zaprem oči in spet je izgledalo, kako mi zlata svetloba želi zaslepiti pogled. Čudno… »Osredotoči se! Vse je čudno! Vse!« Sedaj še mislite ne bom smela, ker se bo Zack nad vsako mojo mislijo zgrozil ali pa se delal norca iz mene. »Ne kliči me Zack.« Če bi mi to povedal v obraz, bi z očmi naredila tako ogromen ovinek, da se bi mu zvrtelo!
»Ko bo svetloba ugasnila boš vedela, da sva prispela…« V redu… »Samo utihni že!« Torej je to pomenilo, da preneham misliti? Ne hvala! Ne dobim odgovora, na svoj komentar. Odlično.
Strah je za hipec popustil a spet se je pojavil, ko se je najin pogovor z Zackom končal… Dlani so me bolele, saj so trdno zvezane. Kam sploh greva? Mar sanjam? Ležim kje nezavestna?
Možno bi bilo, saj sem v preteklih dneh prestala ogromno nevarnih stvari. Lahko bi rekla najtežja dejanja mojega življenja… Na dvoru sem zapustila ogromno dobrih ljudi, ki sem jih poznala… Uničila sem si kariero in življenje… Če bi se vrnila, moj oče nikoli nebi pritrdil, da sem njegova hčerka. Sovražil me je že od kar sem prišla na svet… Ker nisem umrla jaz… Ampak Christian… Zraven mene je bil… Oče trdi, da bi ga lahko rešila a storiti nisem morala ničesar… Padel je… Padel, zraven mene! Nič nisem storila!
Slepeča svetloba nenadoma izgine. V moje oči ni več silila zlata svetloba. Odprem oči… Znašla sem se v gozdu. Kje je Zack? Je to še ena pot skozi luknjo?
Začutim močne roke, ki so zgrabile moje nemočne, zvezane dlani. Prestrašim se in kriknem. »Utihni!« Slišim Zackov glas. Ne vem če bi se ga razveselila ali bi še kaj pripomnila v njegov komentar ob moji reakciji.
Ostala sem tiho in se niti malo nisem upirala. Odvleče me stran od luknje in posede na hlod. »Lahko vidiš?« Privzdignem obrv. »Seveda lahko vidim. Kaj točno misliš?« Zack si z roko seže čez goste rjave lase. Vstane in se zazre v moje oči. »Lahko vidiš luknjo?!« Njegov ton govorjenja se je zvišal. Hitro in previdno prikimam. »Še kaj drugega?« Za trenutek razmislim, kaj bi odgovorila… »Ja… No… Bele metulje, ki letijo iz nje… Si to mislil?« Zack počasi prikima. »Torej si res ena od njih!« V njegovem glasu se je slišalo rahlo veselje in ponos. Želim vstati a si premislim. Bila sem preveč začudena in rahlo tudi jezna, saj mi nikoli ni bilo všeč, da si je nekdo ustvaril neko mnenje o meni, čeprav sploh ni bilo res! »Kaj sem?!« Nenadoma me zgrabi za lase in povleče navzgor, da sem stala. »Ti že veš!« Še mi šepne za uho.
Ukaže mi naj hodim . Prestrašeno poženem motorje v mojih nogah in hitro stopim naprej. Tako me je strah, da še vprašati ne upam, kam greva. Upam le, da se moje potovanje, tukaj ne zaključi… S svojim prestrašenim pogledom opazujem Zacka, ki resno, brez kakršnega koli izraza na obrazu, hodi za menoj.


Živijo!
Vem ta del je fuuuuulllll kratek! Ampk vseen hope u like it XD
Vem, vem, da je puuunnnooooo napak ampak kot veste: če bo zgodba KNJIGA, bom morala tudi malo še spremeniti, tako da ne bo ista kot na tej pisalnici. (vsebina bo ista le besedilo se bo mal spremenilo hehe)
Sedaj pa vprašanje:
Za festival je za video en... No jaz sem neke razmišlala da bi al nebi in zdj sn odločena da bom hehe. Ampk nvm kaj bi pa delala... Če ima kdo kakšno idejo in če ve kdo kak lahk pošlem oni link kot ga je on čarodej.
Ker nočem dat na tik tok na you tube bi še dala ampak tist ka je pa oni čarodej poslau pa bi mi še nejbolje ustrezal hehe. Well upam da mi odgovorite :)
LYSMM CIGLČKIII:sparkling_heart::sparkling_heart::sparkling_heart:
Lp, Bad girl:eight_pointed_black_star: