Želela sem si, da bi hoja po hodniku trajala večno. V meni je strah naraščal kot vrela voda, grozil je, da gre žer rob. Hotela sem samo steči stran in se skriti na dekliško stranišče. Zapela sem zadrgo jopice, saj me je zamrazilo. Roke sem vstaknila v žepe in naprej sledila profesorju. Na koži sem začutila mrzlo površino oniksa, ki je bila vedno hladnejša.

Profesor je odprl vrata v svoj kabinet in vstopila sva.
»Sem kaj naredila narobe,« sem vprašala s tresečim glasom. Profesor Smith je zmajal z glavo.
»Ne, ne, sploh ne,« je rekel. »Sedi.«
»Uh, raje bi stala, hvala,« sem ga živčno zavrnila. Nekaj v njegovem pogledu mi ni dalo miru. Nekaj lačnega, nekaj kar je v kotu, v senci čakalo, da napade.
»Vztrajam. Sedi.«Njegov glas je postal ukazovalen, potem pa se je spet zmehčal. Raztreseno sem sedla, pripravljen, da skočim po konci in planem iz kabineta. Komaj sem še zadrževala svoj strah. Moje oči so se za trenutek srečale z njegovimi in spet me je spreletel srh.
»Zakaj sem potem tukaj?« sem vprašala in nekako pregnala tresavico iz svojega glasu. Še naprej je poželjivo strmel v moj vrat ob čemer mi je postalo slabo.
»Opazil sem, da se zalo zanimaš za zgodovino.«
Zastrmela sem se v knjige na njegovi mizi. »Mhm,« sem izdavila.
»Kaj nameravaš postati?«
Vprašanje me je vrglo iz tira. Kaj želim postati? Uh, ne vem.
»Ne vem,« sem zamrmrala in v mislih prebrala naslov ene od knjig, v katere sem strmela.
»No, morda lahko poskusiš kaj z zgodovino. Zato sva tu. Zanimalo me je, če bi se rada pridružila zgodovinarskem krožku, ki ga vodim jaz.«
Ah. Ne. Poznala sem nekaj otrok, ki so hodili na ta krožek. Mellie je bila drobna ljubka deklica, ampak z njo vse odkar se je krožku pridružila ni bila povsem pri sebi. Bila je vedno utrujena, bleda in še bolj se je potuhnila vase. Podobno je bilo z ostalimi. Za to se nihče ni zmenil, ne učenci, ne učitelji.
Smith je opazil,da sem tiho. »Razmisli o ponudbi.« Zazvonilo je. »Lahko greš.«
»Hvala, bom,« sem rekla in vstala. Čim prej sem izginila inz njegovega kabineta. Srce mi je razbijalo še bolj kot mišje, a se je počasi umirjalo, ko sem se vračala v učilnico matematike.

*

A: Hej.

M: Videoklic?

A: Itak.

Predvidevala sem, da bo Madeline poklicala, kar tudi je.
»Hej!« je veselo vzkliknila Medeline, ko me je zagledala. Rdeče kodre je imela spete v visok čop. Ležala je na postelji.
»Sploh ne veš, kako sem te pogrešala,« sem zastokala. »Pridi nazaj.« Nesrečno sem posmrknila.
»V dijaškem domu nam skoraj ničesar ne pustijo,« je razložila.
»Toliko ti imam za povedati,« sem rekla. Madeline si je nadela obraz premišljevanja.
»Hmmm,« se je na koncu odločila. »Morala bi napisati knjigo. 'Avine dogodivščine'.«
Zasmejala sem se. »Zveni kot knjiga za otroke. Kakorkoliže, nekaj sem našla. » Nredila sem dolg premor, da bi povečala Madelinino vznemirjenje, in res ji je že grozilo, da jo bo razneslo. »Očetova pisma.«
Madeline je glasno vzdihnila. »Kaj je napisal?«
»Da ima naša družina neko temno preteklost in naj se držim stran od teh stvari,« sem zamrmrala. »Bedno.«
»Bedno,« se je ztrinjala Madeline.