*b*Ava*b*

*i*Ava. Ava. Ava,*i* se je od stene katakomb v našem mestu odbijal zlovešč šepet. Bile so sanje, to sem vedela, a nisem bila prepričana, ali so glasovi delo skrivnostnega vampirja, ali česa drugega.
*i*Ava,*i* se je znova oglasilo šepetanje.
»Kaj?« sem na glas vprašala. Od sten se je vame nazaj odbilo moje vprašanje. Počutila sem se, kot da sem zmotila večno tišino mrtvecev, ki so ležali tu. Glasovi so umolknili.
»Halo? Boste odgovorili?« Vame se je nazaj vrnil le moj odmev. Zavzdihnila sem in hodila naprej med kamnitimi sarkofagi. Vrste in vrste kamnitih krst, na tisoče mrtvih. Na koncu podzemne dvorane so bila vrata, ki so vodila nekam v temo. Nekaj me je vleklo naprej, zato sem stopila v tja.

Začelo se je.

Izstopila sem v našo ulico. Bilo je temno, zato so bile prižgane luči. Začele so utripati in tla so se stresla. Ni me bilo strah. Zdaj sem bila pripravljena na grozljivko. Hodila sem naprej. Nekaj je bilo drugače, narobe in to mi ni bilo všeč. Vladala je napeta tišina, kot bi cel svet čakal na udarec.

*i*KAP. KAP. KAP.*i*
Kapljanje.
Sledila sem zvoku. V moje nosnice je udaril vonj po železu. Pogoltnila sem, vedoč, kaj bom našla, in hodila naprej. Ni se imelo smisla upirati. Če bi šla stran, bi se vse skupaj le prestavilo in spet bi stala na istem mestu.

Končno sem zagledala, kaj je povzročalo zvok. Tanek potoček krvi je kapljal skozi rešetko v odtočni kanal. Zgrabila me je kurja polt in počutila sem se, kot bi mi na tilniku lezla ledeno mrzla kača. Strah. Prisilila sem se pogledati naprej po potočku. Truplo. Bilo je predaleč, da bi ga prepoznala.

Zajela me je tresavica, a sem delala počasne korake naprej. Opazila sem, da truplo leži v luži krvi, iz katere v več smeri tečejo potočki. Vonj po železu je bil vedno močnejši in vedno težje sem dihala. Zdaj sem prepoznala truplo. In zakričala. Naredila sem korak nazaj, a mi je spodrsnilo in pristala sem na tleh.

To ni bilo navadno truplo. To je bilo *i*moje*i* truplo. V prsih je imelo grozno rano, iz katere je še vedno mazela kri.
»To je tvoja prihodnost,« sem zaslišala njegov šepet. Pogledala sem okrog sebe, a ga nisem videla. »In poglej, že imaš kri na rokah.« Prikazal se je zraven mene in dvignil eno od mojih dlani, ki je bila zdaj umazana od krvi. »Še prej pa kri vseh, ki jih imaš rada.« Iztrgala sem mu dlan.
»Nehaj.« Pobrala sem se nazaj na noge.
»Ni pomembno, koliko časa bežiš, še vedno bo na koncu vse tvoja krivda.« Približal se mi je. »Uživaj v nočni mori.«
Tla so se mi udrla pod nogami in padla sem. Trdno sem pristala na hrbtu.

Nad mano je bil kamnit strop s podobami umirajočih ljudi. Dvignila sem se, se naslonila na dlani in se razgledala. Sedela sem v prostoru kvadraste oblike, s kamnitimi stenami is stropom, brez oken, zato so prostor razsvetljevale bakle. Snov mod mojimi prsti je bila nenavadno mokra in mehka za kamen, zato sem pogledala. Bila je prst. Črna, vlažna prsti. Skočila sem s tal in poskušala s hlač očistiti umazanijo. Ko sem to počela sem se ponevedoma obrnila nazaj. Pred mano je bilo kratko kamnito stopnišče, ki je po sredini imelo sledi krvi, kot bi nekdo nekaj vlekel. Spreletelo me je spoznanje in obrnila sem se.

Kot pričakovano je na drugi strani prostora stala kamnita krsta. Na sprednji plošči je verjetno nekoč pisalo ime, a je ostalo le nekaj črk, ki jih je bilo prav tako težko prebrati.
*i*Omojbogomojbogomojbog,*i* so divjale moje misli in pogoltnila sem. *i*V grobnici stojim.*i*

Ko sem naredila korak proti notranjosti grobnice, sem začutila močno prisotnost nečesa v grobnici. Bila je grozljiva in temačna in naredila me je neprijetno tesnobno, kot bi nebo name pritiskalo še tisočkrat bolj kot navadno. Zdelo se je, da se je zrak zgostil, hkrati pa je postal tudi bolj mrzel. Izdihnila sem in moj dih se je spremenil v paro. Hotela sem zakričati in steci stran, a sem kot v transu naprej hodila proti grobnici.
*i*Kaj počnem?! Nehaj! Kaj počnem?!*i* Moji prsti so se brez odobritve mojih misli dotaknili mrzlega kamna grobnice in nenadoma se je cel svet ustavi. Vsaka pršica v zraku je zaledenela, megla se je polegla in ves svet je bil oster, leden, kot oniks okrog mojega vratu.

Strmela sem v ploščo, ki je zapirala krsto. Moja roka se je tresla, a je ostala na grobnici. Pogoltnila sem. Tresoče sem dihala in strmela v oblačke pare. Bojevala sem se sama s seboj in nenadoma se je okrog mojega levega zapestja ovila dlan in me potegnila stran od grobnic. Nenadoma sem bila spet v katakombah. Otresla sem se dlani in se obrnila.

Za mano je stalo bledo dekle, po videzu mojih let z vranje črnimi valovitimi lasmi, oblečeno v belo obleko z raztrganimi rokavi. Njene temno rdeče oči – enake kot moje – so bile videti prestrašene. Pogledala sem jo.
»Ali si -?« sem na glas vprašala, a mi je usta pokrila z roko. Njene oči so se še bolj razširile od strahu.
»Pst, slišali naju bodo.« Pogledala je na okrog. Pridušeno sem nasprotovala, a se je nenadoma vse zatreslo. Povsod so se pojavile ogromne razpoke, ki so kazale črnino. Dekle me je spet pogledalo.
»Nočejo me tu. Jutri, ob polnoči, bodi tukaj.« Odmaknila se je od mene in skupaj z vsem ostalim začela bledeti. »Samo ti nam lahko pomagaš.« Sanje so se stopile v kup črnine.

------
hi guys, got u another masterpiece<33