Mama je pozvonila. Stali smo pred vrati babičine stare hiše, popolnoma založeni s šolskimi potrebščinami in torbami, čeprav naj bi ostali le teden dni. Vrata so se počasi odprla in na pragu je stala moja babica.
»Anya! Vstopite, vstopite, no. Zunaj je mrzlo!« nas je povabila. Mojo mamo je prijazno potegnila za roko in ji vzela potovalno torbo. Mama je Leona in Maxa potisnila noter, mene pa je babica objela čez ramena in me potegnila v hišo. Zaprla je vrata in zajel me je star vonj po babičini hiši. Dišalo je po sveže pečenih piškotih, mačji dlaki – imela je mačko po imenu Molly – in po starem pohištvu. Šele zdaj sem ugotovila, kako sem ta vonj pogrešala. Tu je bilo vedno toplo in babica je imela samo dobro hrano.
»Ravno pripravljam kosilo, zato kar sedite!« je vzkliknila babica, že je stala pri kuhinjskem pultu.
»Uh, mama, ne…« jo je hotela zavrniti moja mama, a je babica le zamahnila z roko.
»Že tako sem naredila preveč testa.« Začela ga je valjati in posvetilo se mi je, da bo nastala pica. Mama je dvojčkoma poskušala pomagati sezuti čevlje. Z očmi me je prosila, naj pomagam babici pripravit mizo. Z nog sem vrgla čevlje in slekla svojo usnjeno jakno. Spravila sem se v kuhinjo in nekaj krožnikov pomagala babici dati na mizo.

S priprtimi očmi me je premerila. »Koščena si kot trska,« je rekla in mi v roke dala krožnik s sveže pečeno pico. »Več jej,« je še dodala in me z roko odslovila. Ogromen krožnik mi je nekako uspelo spraviti na mizo, preden sta Leon in Max pridrvela v jedilnico in zasedla vsak svoj stol. Mama je še vedno skušala prijazno zavrniti babičino povabilo, a ji ni uspelo.
»Ne, Anya. Tvoja hčerka je presuha, mora jesti,« je rekla in mamo posedla na enega od stolov. Močno sem se uprla, da nisem zavila z očmi. Vzela sem kos pice in ga začela lakomno jesti.

*

»No, zdaj se bom morala odpraviti. Čaka me še ena ura vožnje,« je rekla mama in poskušala vse tri otroke – mene in oba dvojčka – objeti naenkrat. Objem je bil neuspešen, saj sta se Max in Leon prepirala.
»Pazi nase,« mi je rekla, preden je odšla. Še enkrat sem jo pogledala – njen žareč nasmeh, temno rjave kodraste lase in lešnikove oči – in pomislila na to, kar sem včeraj prebrala v pismu. Nisem si mogla predstavljati, da bi bila moja mama vpletena v vse to. Upala sem, da je, karkoli je že naredila slabega, obžalovala. Potem je izginila za zaprtimi vrati babičine hiše.
*

Ko sem ležala na starih babičinih rjuhah, sem izvlekla telefon in pisala Madeline. Kot navadno me je prehitela.

M: Hej.

A: He.
A: Pri babici sem.

M: Aghh, ljubosumna sem. Zakaj mora biti tvoja babi tako kul?

A: Očitno imamo to v krvi.

Madeline mi je poslala smejočega emodžija, potem pa je približno sto let tipkala.

M: Moram iti. Vaje za violino:(

A: Prosim ne umri.

Moj telefon je zavibriral in se izklopil.
»Ups,« sem zamrmrala in ga položila na omarico – saj veste, brez da bi vanj vtaknila polnilec – in se prevalila na bok. Vstala sem in se odpravila do okna. Nekaj časa sem strmela skozenj, na majhno cesto ulice na kateri je bila babičina hiša, potem pa sem zaslišala tiho mijavkanje. Obrnila sem se in tam je v vsej svoji prašni veličini stala rjava mačka s sivimi progami – Molly. Še enkrat je zamjavkala in skočila na mojo posteljo. Udobno se je zleknila na moj pulover, ki sem ga pustila zunaj, in na široko zazehala. Sedla sem zraven nje in jo začela božati za ušesi. Nekaj časa je predla, potem pa skočila na tla. Na mojem puloverju je pustila kup dlak.

Molly je stekla do moje torbe z oblačili in začela s tacami brskati po njej. Vstala sem, da bi jo ustavila.
»Molly…«
Uspelo ji je prevrniti torbo in ven se je skotalila črna skrinja z očetovimi pismi ter ostalo šaro povezano z njim.
»Molly, zakaj si to naredila?« sem zavzdihnila in hotela pobrati škatlo. Molly je s kremplji praskala po škatli kot bi hotela, da jo odprem. Sedla sem na tla in odprla pokrov. Molly je bila v trenutku notri, z zobmi je držala ogrlico na kateri je bil črn oniks v obliki amuleta. Njene oči so se lesketale enako kot kamen. V dobesedno enakem odtenku.
»Ti pa nisi le navadna mačka, kaj?«
Molly ni odgovorila.