Najprej, da se predstavim. Sem Anabelle. Stara sem štirinajst let.
~~~~~~~~~~~
Bilo je lepo sobotno jutro. Vsi smo bili pripravljeni na odhod. Verjetno vam ni jasno:
Z mojo družino se selim. S sabo vzamem vse potrebno, kot na primer knjige, nakit, oblačila, slike in tako dalje. Vse pripravljeno stisnem v moder potovalni kovček. Hitro odhitim po stopnicah. Zdijo se mi nekam bolj krhke kot ponavadi. Ali se mi samo zdi? Čudne misli mi odžene prijeten vonj. Njam, mamine palačinke.
Mama me pozdravi z poljubom na licu in pe pospremi do jedilnice. Za mizo me že čaka kupček petih, toplih palačink. Na debelo jih namažem z jagodno marmelado. Po stopnicah priteče še Lily - moja mlajša sestrica. Skoraj se spotakne In pristane na nosu. Takšna pač je: nesreča na dveh (še celih) nogah.
Tudi ona plani za mizo ter "požre" tri, na debelo z Nutello namazane palačinke.
Ko pojem še zadnji košček okusne palačinke, potrobi avto. Očka je že v avtu. Hitro pogoltnem še sicer v ustah odličen košček palačinke in pohitm v svojo sobo ter zgrabim svojo potovalko. Še zadnjič se razgledam naokoli po moji sobi, ter nato za sabo zaprem vrata. Stečem skozi vhodna vrata in zaprem še ta. Mama, oče in Lily so že v avtu in me čakajo. Lily skozi okno na ves glas zavpije: "Adijo naša prelepa hišica, zdaj gremo v novo!"
V sedem se v avto, na trd, mrzel sedež, ki je bil ponavadi bolj mehek. Za seboj zaprem vrata. (Sem pa res prava zapiračica vrat). Med vožnjo veš čaz gledam skozi okno. Lily na ves čaz prepeva pesem, ki si jo je izmislila, kar tukaj v avtu." Mi pa gremo domov! V novo hišico! Staro bomo pogrešali, a se bomo novi posvečalii!
Vožnja je bila naporna. Med mes se nismo niti enkrat vztavili, čeprav bi se morala vsaaj malo raztegniti. Lily je med mes hvala bogu, zaspala in smo imeli mir pred njo.

*i*Kar naenkrat mi je postalo zelo slabo. Mislila sem, da zaradi vožnje ampak ni bilo to. Zvijalo me je po vsem telesu in zakričala sem. Starša sta takoj ustavila avto in ko sem stopila na sveži zrak, sem bruhala. In ne bruhanje, temveč kri! Ni in ni nehala tečti. In kar na lepem so vsi izginili. Ostala sem samo jaz. Vse okoli mene je bilo temno. Zaslišala sem tiho šepetanje, kot bi ga govoril duh mrtve deklice. "Se bi igrala z mano?" "Se bi igrala z mano?" "Kdo si?" sem zavpila na ves glas. "Boš izvedela, ko bo bil čas..." je duh odgovoril. Kar z lepega se je pred mano pokazala lutka. Imela je fru-fru in belo oblekico. "Jaz sem Elisabella, ti?" me je vprašala z istim glasom kot tisti duh. Nisem ji odgovorila. Samo gledala sem jo z prestrašenimi očmi. Roke so se mi pol tile in srce mi je bilo sto na uro. In potem sem zakričala.*i*

Odprla sem oči in videla mamo, očeta in Lily tik ob meni. "Ljubica je vse vredu?" me je z zaskrbljeni glasom vprašala mama. "Seveda. Imela sem le... Hmm... Nočno moro" sem hitro in brez okrevanja odgovorila. Oče me je pogledal z izrazom, kot da nekaj prikriva. Hitro sem obrnila temo pogovora. "Em... Ali smo že prispeli?" sem vprašala. "Ne, še" mi je odgovoril oče. "Danes bomo prenočili v hotelu. Dol dan je za nami. Moramo si spočiti." je mirno odgovorila mama. A njene oči so izdajale to, da je zaskrbljena.
Oče je vžgal avto in odpeljali smo se do najbližjega hotela.
~~~~~~~~~~
Hello! To je prva objava in prva zgodba iz moje strani. Upam, da boste uživali v branju.
Bi bila pa vesela kakšnega mnenja ali kritike. :)
~ Pozdravček, Dreamy girl