Zakričim.
Zbudim se v svoji postelji. Odeja je omotana okoli mene kot kokon in premočena od potu. Globoko vdihnem in padem nazaj na blazino. Pogledam na digitalno uro zraven moje postelje. Kaže 00.07. Rahlo zastokam in se prevalim na bok, da se zagledam v steno. Razmišljam o sanjah, ki me mučijo že več kot tri tedne. In vsakič so iste. Človek bi si mislil, da ponavljanje sanj samo pripomore k temu, da se jih ne bojiš več. Ker že veš kaj se bo zgodilo in podobno. To sem včasih verjela tudi jaz. Toda zdaj... Zdaj je vse drugače. Pravzaprav je vse samo še hujše. Občutek groze je vsakič močnejši in vsakič bolj resničen.
Groza me je tega in vsakič, ko zaprem oči, si predstavljam, kako tečem po tistem gozdu. Mislim, da se bom kmalu zlomila. Toda povedati si ne upam nikomur. Vem, da bi me imeli vsi za noro.
Zavzdihnem. Nič mi me bo pomagalo, če zdaj razmišljam o tem. Vem, da lahko zdaj zaspim, sanje me napadejo le enkrat na noč.
Med razmišljanjem me spet odnese v svet sanj...