Vse okoli mene je bilo svetlo, bleščeče in zasepljujoče belo, nisem vedelakje sem. Vsega kar sem se spomnila je bla moja goreča noga in bolečina, huda bolečina, ki je zdaj pojenjala a še vedno me je bolelo. Nad sabo sem zagledala Avin obraz. Smejala se je nato pa stekla stran. Potem sem zagledala neznano žensko mislim da je medicinska sestra. Počasi sem ugotovila da sem v bolnišnici in kaj se je zgodilo pred bolečino. Ava je sedela poleg mene. "Kako da sem v bolnici, in kje je knjiga, so jo našli?" sem jo vprašala. "Ne knjige ni njiker." obgovori "Rekli so nam samo naj se ne igramo z ognjem. Rešilca pa je poklical James ko je videl kaj se dogaja, enostavno ni imel izbire," nadaljuje Ava. "In kaj je sedaj z mojo nogo?" jo vprešam. Ava začne prestrašeno dihati: "Tega ti nezmorem jaz povedati," nato Ava plane v jok in gre. Ker mi noče povedati kaj je z nogo, ki jo bolj slabo čutim, zgrabim obejo in jo potegnem stran. Kar vidim me prestraši, šokira. Pod koleno moje noge več ni. Pod kolenom se konča, povita v povoje. Zaprepadeno zrem v svojo nogo, ko pristopita medicinska sestra in zdravnik. "Opekline so bile žal tako hude, da nismo imeli druge možnosti, kot da nogo amputiramo." Še vedno gledam polovico noge, ki mi je ostala onadva pa odideta. Ava se spet vrne in me močno objame, tudi jaz njo objamem. Težko mi je nisem vedela, da lahko zaradi butaste knjiga izgubim nogo. "Sta moja starša tukaj?" vprašam Avo. "Ne še," mi odgovori. Čez približno eno uro prideta moja starša. Nekaj minut me tolažita, ptem pa se začne. Kregata me zaradi začasne izključitve iz šole, to da nisem šla takoj domov ampak sem se plazila okoli s huligani (mislim da s tem mislita Avo in fanta), tar da sem si sama kriva za to tragedijo. Nato odideta. Ostanem sama in razmišljam o vsem, čisto vsem kar se je danes zgodilo. Počasi zaspim. Sanjam o tistem odsevu v jezeru, bolečini, ognju, slišim krike, zdravnike med operacijo, zdravnika ki mi govorita o moji nogi, nato pa vidim samo knjigo, knjiga se mi bliža hitro, zelo hitro, ko nakoncu iz nje pade obesek ki ga je nosila gospa v odsevu v jezeru. Zadihana in prepotena se prestrašeno zbudim. Ura je skoraj 3 zjutraj. Poleg moje postelje je moj nahrbtnik ki mi ga je zvečer prinesla Ava. obprem ga. Kot sem pričakovala je v njem čudna knjiga. Primem jo in stresem. Nič. Še enkrat jo stresem, ko iz nje pade obesek ki sem ga videla v sanjah. gledam ga, sveti se v turkizni barvi. Ker nevem kam znjim si ga nadenem. Čakam da se kaj čudnega zgodi, a nič. Odprem knjigo in jo listam, vidim da je dnevnik. Piše ga več ljudi. Vse zgodbe so podobne moji. ko pridem do konca zadnje zgodbe, knjigo zaprem in jo položim nazaj v torbo z obeskom na sebi zaspim. Ko se spet zbudim je ura že 12. Obeska nimam več na sebi, a spomnim se vsega kar sem dalala te noči. Pride Ava, povem ji kaj je bilo ponoči. reče mi da bo naslednji dan ostala z mano v bolnici da vidi knjigo in obesek. Noč ko Ava prespi pri meni v bolnici, imam iste sanje, tudi obesek spet pade iz knjige. To noč si obesek namesto mene nadene Ava. Ava me zjutraj prestraşeno zbudi. Pokaže mi opeklino v obliki obeska na njenih prsih, ki počasi izginja.

SE NADALJUJE...

Prosim lajkajte in komentirajte(rada berem komentarje! napišite karkoli če vam je všeč, kaj si mislite o zgodbi...) polepšalo mi bo dan:wink::blush::heart::yellow_heart:
Upam da vam je všeč in hvala za branje. :yellow_heart::blue_heart:

Lp, Tani