Heyoooo<3
Ekola tukejle je nov delcek. Dons sm pisala bralka 2.0. Upam da vm bo usec. Uzivejte
———————————————————————————
Obrnili smo se in zagledali visokega moškega. "KAJ DELATE TUKAJ?!" je ponovno zavpil. Od strahu sem stopila za Maxa in Lea. "Gospod pomirite se, prosim" je z mirnim tonom dejal Leo. "VPRAŠAL SEM VAS KAJ DELATE TUKAJ!" zavpije moški. Zdaj sem se že tresla od strahu. Maxa sem prijela za roko. Občutil je moj strah..."Vse bo vredu" je zašepetal. "Z Leom bova vse uredila. Ti bodi samo tiho. Vse bo vredu." reče ter stisne mojo roko. "PA DOBRO A VAM JE MUCA JEZIK POPAPALA?! VPRASAL SEM VAS KAJ POČNETE TUKAJ?! KDO VAM JE POVEDAL ZA TA KRAJ?!" je še naprej kričal moški. Lea sem pocukala za rokav. "Pst Leo!" sem šepnila zato, da se je obrnil k meni. "Kaj pa če bi samo stekli mimo njega? Tako velik, da bi nas vse ustavil pa spet ni." sem upajoče rekla. "Mhm nevem no...si vprašala Maxa kakšna se mu zdi ideja?" mi šepetaje odgovori. "Ne še. Čakaj.". Maxa stisnem za roko. Takoj ko stisk popusti nagne glavo malo nazaj na imam usta pri njegovem ušesu. "Max... Ko rečem zdaj-" ne uspem dokončati stavka saj me glas moškega prekine. Začel je hoditi proti nam. Izgleda jezen. Zelo jezen. "Če mi zdajle takoj ne odgovorite...se ne bo dobro končalo" reče ostro. "ZDAJ!" zakričim, jaz in Leo pa se poženeva v tek. Max na srečo kmalu dojame plan ter začne teči za nama. Vendar nismo edini, ki tečemo... Za nami se je pognal tudi tisti moški. "Mislita, da mu bomo ušli?" vprašam med tekom. "Huh nevem. Izgleda kar hiter" reče Max ter se zaskrbljeno obrne nazaj. In res. Skoraj nas je že dohitel. Zdaj je približno tri metre za nami. "Fanta poslušajta. Kaj pa... če se jaz ustavim, da ga malo zamotim vidva pa pobegneta?" rečem dokaj neprepričljivo. Ogorčeno me pogledata. "A si nora?!" rečeta oba hkrati. "Ni šans. Ali pobegnemo vsi al pa noben!" reče Leo. Nevem koliko časa že tečemo vendar se mi zdi da je minila cela večnost. Končno se pred nami pojavi cesta. "Ok super mislim, da smo mu ušli" zadihano reče Leo. Kar naenkrat pa se spomnim na ključ. "Max! Imaš še vedno tisti ključ?!?!?" skoraj da zakričim. "O ne! O nenenenenenene!" reče Max. "Na poti mi je padel iz žepa!" obupano reče Max. "Hjooo kako je to mogoče" rečem. Skoraj sem na robu solz. Vse je bilo zamanj. Leo ga nejeverno gleda. "Max vem, da se hecaš." reče in zavije z očmi. "Pa kakooo?!?!? Kako ti vedno uspe uganit?!" reče Max v smehu, iz žepa pa potegne ključ. Pograbim mu ga iz roke. "Veš kako sem se ustrašila?!" rečem malce užaljeno. "Dovolj" odločno reče Leo. "Kaj mislita, da je bila tista slika ladje, ki smo jo videli v hiši?" zamišljeno vpraša. "Nevem... Ni bila podobna tisti sliki z županjinega telefona..." rečem. "Vse je tako pomešano..." je zamišljeno rekel Max. "Leo se česa spomniš?" sem vprašala čez čas. "Hmm....rabim čas..." je rekel Leo. Max je zavil z očmi. Leo je nekaj časa razmišljal in gledal naokrog. "Čakaj pisalo je narejeno v 1934!" je vzkliknil Leo. Pogledala sem na županjin telefon da bi videla sliko ladje. "Ta ladja je tudi bila narejena v 1934!" sem veselo rekla. Obadva sta se radovedno namuznila. "Ampak kaj to pomeni?" je rekel Max. Nisem vedela ničesar zato sem tvegala. "Nazaj v tisto hišo gremo!" sem rekla. "Ni šans!" je rekel Max. "Čakaj...mogoče ima prav. Morda bi nam znal tisti človek pomagati... " je rekel Leo. Maxs je vzdihnil in rekel "No prav". Začela sem teči ona dva pa za mano. Nikoli nisem marala teči ampak sedaj sem morala. Mogoče ga ni več tam... Ko smo zagledali hišo smo se pogledali in potrkali na vrata. Odprl je enak moški. Tokrat ni izgledal jezno. "Vem koga iščete. Lahko vam pomagam".
———————————————————————————
Ekola to je to. Ce vm je blo usec stisnte lajk pa komentirejte kej.
Love ya all
Adiossss