Po pravici povedano nisem imela načrta, a sem se spomnila, da ima vsak otrok namesto odeje nekakšno rjuho in takoj smo jih začeli vezati skupaj v dolgo vrv. Zavezali smo jih kolikor močno smo mogli nato pa še postelje postavli skupaj in okoli njih zavezali dolgo vrv iz rjuh. Odprli smo edino okno v sobi in čezenj vrgli vrv. Najprej so šli starejši otroci potem mlajši in nazadnje še otroci moje starosti. Jaz sem šla zadnja. Skrbelo me je za Gala.

Splezala sem navzdol po rjuhi in stekla k skupini otrok: “Poslušajte, Gala ne moremo pustiti samega. Iskat ga grem. Vi se skrijte na tole veliko drevo in vzemite mojo škatlo s hrano v njej pa je več kot dovolj hrane za vse.” Vsi so pokimali in začeli plezati po drevesu. Stekla sem nazaj pod okno in navzgor po rjuhah. Ko sem prišla gor je tam čakala Ga. Mendorhy z prestrašenim Galom ob sebi...

To sem morala nekako rešiti, zato sem rekla: “ Ga. Mendorhy, lahko razložim. Vse se je začelo v kopalnici, natančneje v omari z brisačami.” Odšli smo do kopalnice in odprli vrata omare z brisačami: “V tej omari sva našla nekakšen zemljevid, ki je imel na sredini x. Verjetno je bil zaklad ali kaj takega saj je zemljevid zelooo star.” Ga. Mendorhy je začela z zanimanjem metati brisače iz omare. Tiho sva se odplazila iz kopalnice in za seboj zaklenila vrata. Gal se je nasmehnil in stekla sva v sobo ter po vrvi dol.

Na vrtu je bilo kakšnih petnajst ali dvajset kovčkov. Nekako smo jih morali zmanjšati ker jih ne bi mogli nositi po svetu. Nekaj nepotrebnih stvari smo pustili na drevesu in tako smo imeli en sam kovček. Hitro smo se odpravili v gozd po ozki potki.

Hodili smo in hodili in prišli v veliko vas. Takrat sem dobila idejo. Lahko bi poiskala domove vsem otrokom.

Vas je bila svetla in vesela in z okenjskih polic so visele prečudovite in dišeče rože. Prišli smo do manjše hiše pred katero je poležaval snežno bel muc in opazoval okolico. Sprehodili smo se do vhodnih vrat in beli muc se nam je motal med nogami. Potrkala sem in vrata je odprla gospa srednjih let. Okoli pasu je imela zavezan predpasnik, ki je bil umazan od moke. Iz hiše je zadišalo po malinovi piti. Gospa se je nasmehnila in nas povabila v hišo. Čepran nas je bilo štirinajst smo bili vsi suhcani in smo se stisnili za veliko mizo.

Hej to je peti del te zgodbe in Book star sem te poslušala in pisala bom ko se mi bo shotelo torej ne bo rednih objav. Tale zgodba nebo dolga verjetno okoli 10 delov mogoče manj mogoče več. Pa še: Hg se vračaaaaaa, torej poskušala bom biti malo bolj aktivna! In bloga ne bo več.

LP.Hg:horse::racehorse::revolving_hearts::heart_exclamation::purple_heart::heart_decoration::gift_heart: