Hej. Ime mi je Layla. Stara sem 18 let. Danes imam moj osemnajsti rojstni dan. Če pogledamo na uro sem že stara 18. Moja mami in oče sta mi oba umrla, ko sem bila stara 17 let, približno pred enim letom. Živim sama s teto Carlo. Kot sem že povedala imam danes rojstni dan in teta me je presenetila:《Vse najboljše Layla!》Je veselo vzkliknila teta Carla in v roke sem dobila lepo zavito darilo v zlat papir:《Hvala teta.》Sem se ji zahvalila in nasmehnila do ušes.《Ne zahvaljuj se meni. Tega ti nisem jaz kupila. Tvoja oče in mami sta ti ga hotela podariti za tvoj osemnajsti rojstni dan... ampak je bilo prepozno... Še vedno ga imaš zdaj v rokah.》Se je nasmejala teta Carla in odšla iz sobe. Takoj, ko je zaprla vrata sem ga začela odpirati. Odtrgala sem zlati papir, in zagledala kako je nekaj zelo starega in zarjavelega pokukalo skozi zlat papir. Končno sem ga dovolj odprla, da sem lahko videla celo stvar. Bila je velika približno 20 cm in zelo težka. Na levi strani si lahko označil nekakšno letnico in mesto, na desni strani pa datum in mesec. Izgedal je kot časovni stroj. Ne... To ne obstaja... Ampak kaj je potem to? Poskusila sem nastaviti letnico 1990, mesto London na desni strani vstavila datum 18.6. Nikjer nisem našla gumba kje se pritisne, da začne. Pregledala sem čisto vse, celo pod posteljo. Nisem našla gumba sem pa našla listek od mami in atija. Niti prebrala ga še nisem že sem se znašla v vrtincu. Na žalost sem pristala na trdnih tleh, in to na cesti. Vse je bilo tako staro in staromodno.《Torej to je časovni stroj...》Sem si zamrmrala in se še vedno razgledovala na okoli. Nikjer ni bilo žive duše. Seveda saj je bila noč. Najbrž je bila ravno polnoč, ko sem prispela. Kako dolgo pa bom zdaj tukaj? Do konca dneva? Nisem vedela kaj naj udaj saj vsi spijo. Roke sem potisnila v žep in začutila nekaj mehkega, ampak ne kot puh. Vzela sem ga ven. Bil je mamin in atijev listek, ki ga prej nisem prebrala. Na njem je pisalo:


Draga Layla,
dobrodošla v tvoji novi dogodivščini. Zdaj si stara že 18 let in misliva, da sj dovolj stara, da ti poveva. Ta časovni stroj je izumila tvoja prababica. Naša družina je že dolgo z njim. Prej ti še nikoli nisva povedala ampak to je resnica Layla. Upam, da naju razumeš. To je naša dediščina.

Uživaj v potovanju skozi čas
tvoja starša

Ostala sem brez besed. Nikoli nisem verjela v take čarovnije ampak zdaj vidim, da obstajajo. Sprehajala sem se po temnem mestu in razmišljala, da lahko tudi starša vidim, vendar nevem kako mima bom razložila saj me zagotovo ne bota poznala. Enkrat sem brala knjigo časovni stroj in tisti, ki je bil v potovanju skozi čas si je moral najti pravo laž, saj noben ne sme ugotoviti, da imaš časovni stroj. Vse je bilo zelo temno. Vedela nisem skoraj nič o tem časovnem stroju. Zaslišala sem kako nekdo hodi po mestu proti meni. V glavi sem hitro razmislila kaj naj rečem, da se zlažem.《Dober večer.》Me je pozdravil neznani glas. Počasi sem se obrnila in zagledala fanta moje starosti. Imel je črne lase in lepe zelene oči.《Dober večer.》Sem pozdravila nazaj in se kislo nasmehnila.《Vi pa niste od tukaj. Saj je ura 1:00 zjutraj. Iz kot ste?》Me je vprašal fant in se še lepše nasmehnil kot prej, jaz pa sem se še bolj kislo.《Jaz sem Sarah Caton. Živim kakšnih 30 kilometrov stran od tu. Stara sem 20 let. Moj voznik meje pripeljal z avtom. Prišla sem na nočni sprehod po tej lepi vasici, pa čeprav se zdi čudno.》Sem se zlagala in se tokrat bolj potrudila, da se lepše nasmejim.《Lepo. Jaz pa sem Sam Hanco, star sem 19 let in živim v tisti hiši tamle.》Pokaal je na eno izmed desetih podobnih hiš. 《Super. Moram iti naprej. Nasvidenje.》Odrnem in pomaham. 《Adijo Sarah!》Nasmejala sem se in hodila naprej po lepi poti, ki jo je osvetljevala luna. Hodila sem brez kakršnih koli skrbi. Nič skrbi za šolo... Nič skrbi za gospodinjska opravila... To je užitek. Še vedno nisem morala verjeti, da je ta stroj naredila moja prababica. Kje pa je stroj? Sem se vprašala in gledala okoli sebe, če bi ga kje našla. Naenkrat sem začutila tujo roko na moji rami.《Sam, ne straši me vem da si ti.》Sem rekla in se nasmehnila. Pogledala sem, če je to sploh res Sam. Zagledala sem nekoga ki je bil pokrit s črno kapo, črnim šalom in plaščem. Kapo je imel do nosu, v kapi pa je imel izrezane kroge, da lahko vidi saj so se tam svetlikale njegove oči, ki so bile črne. Zgrabil me je in me z pestjo udaril po obrazu. V glavi sem začutila močno bolečino. Začelo se mi je verteti in naenkrat sem padla na tla.
(se nadaljuje)



Ojla! Po dolgem času sem spet nazaj. Tukaj je 1.del Time machine. Upam da vam je bilo všeč! Vsakega komentarja in lajka bom zelo vesela! XD
Lotoda