*i* ROSE *i*

"Super je bilo," sem rekla po končani zabavi. "Veliko bolje kot na *i* naši*i* zabavi."
Jack se mi je nasmehnil.
"Očitno je bil že pravi čas, da spoznaš nekaj novega!"
Vrnila sem mu nasmešek.
"Pa zdaj?" sem ga vprašala.
"Nič pa zdaj, Rose," sem zaslišala.
Obrnila sem se in zagledala mamo.
"O! Hej, mama," sem zajecljala. Je slutila, da sem bila na neki zabavi, ki ni po njenem okusu?
"Kje si pa bila, mlada dama?" me je vprašala.
"Na... na..."
"Na še eni zabavi," je vskočil Jack.
"Pa je bila primerna?"
"Vsekakor."
"No, gospodič Jack... smem vprašati v kakšnih oblačilih hodite po ladji?" ga je sumničavo premerila. Šele zdaj sem opazila, da ima Jack na sebi oblačila, ki jih je imel preden sva kupila nova. Kako za vraga, se je lahko preoblekel da nisem videla? Aja, verjetno takrat ko sem plesala z Helgo...
Jacka sem preplašeno pogledala. A očitno je imel pripravljen odgovor na vse.
"Po vsaki zabavi se preoblečem, saj veste, da ne smrdim."
Mama se je zasmejala.
"Kako nisem pomislila na to." Je rekla. "No, Rose," je nadaljevala.
"Žal mi je, ampak saj veš, da imamo danes še nekaj v načrtu."
"Kaj pa?" sem vprašala. Pa ne da sem kaj pozabila?
"Pa kako ne veš! Peli bomo *i* Life is good *i* v veliki dvorani, zato greva zdajle tja."
Žalostno sem pogledala Jacka in mu rekla:
"Pridem v manj kot dveh urah."



*i* JACK *i*

Gledal sem za Rose. Nato sem skomignil in pomislil: *i* saj bo prišla nazaj *i*.
In sem čakal. In čakal. Tako dolgo sem čakal, da sem se kar malo sprehodil po ladji. Ko sem prišel nazaj na prejšnje mesto, Rose še vedno ni bilo. Odšel sem do velike dvorane. NIč nisem slišal. No ja, nekaj je šumelo, to pa je tudi vse. Nato sem pogledal na uro. Deset do štirih. Odšla je že pred dvema urama. Zavzdihnil sem. Še malo sem se sprehodil, odšel sem poiskat Fabiriza in Luigya. Našel sem ju na krovu, kjer sta sedela na klopci. Izmenjali smo nekaj besed, nato sem odšel nazaj.
Rose še vedno ni bilo!
"Rose?" sem rahlo vzkliknil. Nisem vedel, da je Rose v dvorani dvignila pogled in poslušala. Vedel sem le, da imam očitno še dovolj časa. Nato sem na vratih dvorane opazil napis.

SPOŠTOVANI, PROSIM NE TRKAJTE, KER S TEM MOTITE *i* PETJE V VELIKI DVORANI. *i* ZAKLJUČILI BOMO OB POL PETIH.

Ufff, še sreča, samo še pet minut, zato sem počakal. In končno so se vrata odprla.
"Rose!" sem vzkliknil. Prerinil sem se skozi gručo ljudi, ki so se trli iz dvorane. Videl sem Rose, ki je držala Cala za roko, poleg nje pa je stopala mama. Na hitro me je ošinila s pogledom, ampak je šla naprej. Sledil sem jim.
Sprehodili so se po ladji, ko so prišli do neke odprte sobe, pa sem potegnil Rose za mano. Cal se je obrnil.
"Takoj pridem," je rekla Rose.
"Kje si bila tako dolgo?" sem jo vprašal.
"*i*Kje?*i* V dvorani!"
"Rekla si mi, da boš nazaj v manj kot dveh urah."
"Ja, zadržala sem se, no! Nisem vedela, da bo trajalo tako dolgo!"
Zavzdihnil sem.
"Zakaj si držala Cala za roko?" sem vprašal in upal, da mi bo iskreno odgovorila.
Rose je pogledala v tla.
"Poglej Jack... midva... midva sva samo prijatelja."
"O čem govoriš?" sem se pozanimal. "*i*Več kot le to sva, Rose*i*."
Zajela je sapo.
"Ne, Jack... ne razumeš... rada imam Cala in prepozno je da bi zaroko ustavila. Konec je, Jack. Razumeš?"
Obrnila se je in stekla nazaj. Opazil pa sem le, da ji je po licu spolzela solza.