Sonce zahaja in ptice v jatah oblike V letijo po nebu. Pogled dekleta je okamenel, strmi v Willa.
"Margerita. " jo strese prijateljica.
"Ja?" zasanjano vpraša.
"Kaj ti je? Že celo uro strmiš v mojega brata, si zatreskana vanj? Margerita, Zemlja kliče Margerito. Ti si Kriil. Nisi navadni smrtnik, ki se ne more nadzorovati.
" Sophie! " zakliče Will. Margerita se zdrzne, ko brat pokliče sestro, pogleda Sophie, ki jo je prej tresla.
"Oh ne, vse bo zblebetala Willu, in nikoli me ne bo imel rad, imel me bo za smrtnika!" zašepeta in se strese ob misli na smrtnike. Kako imajo lahko tako kratko življensko dobo, si misli. Zato naredi prvi korak: "Will!" zakliče. Pogleda jo ona pa zrdi, ko se zazre v njegove črne oči. " Se lahko pogovoriva? " ga vpraša v zadregi.
" Zakaj pa ne. " odgovori Kriil. Približa se ji.
" Will, verjetno si že ugotovil, ampak všeč si mi. Vem, sliši se čudno in upam, da sanjam. Samo..." zlomi se, steče do luknje, vsede se na rob. Will priteče za njo. A sram je je, ko se Will usede zraven. Margerita zajoka. Zato vstane jo potreplja, objame in odide.