Uuuu... odkrila sem pisalnico :)

"Oj modela." pozdravim Petra in Roka, ki visita na klopi na igrišču.
"Hej." odzdravita in damo si petke.
"Jutri bo avdicija za šolsko košarkaško ekipo..." začne Rok "Prideta? Prejšnje leto nismo imeli sreče. Mislim da imamo letos šanso, da se pridružimo!" S Petrom se spogledava in istočasno rečeva: "Itak!"
"Take rab'mo!" se zasmeje Rok "Take, ki si upajo!"
Zadnji stavek se mi je zatisnil v srce. *i*Take, ki si upajo...*i* Besede so mi dale upanje, da mi bo tokrat zares uspelo! No - nam: Meni, Petru in Roku. Že od šestega sanjamo, da bomo drveli po parketu košarkarskega igrišča in zabijali trojke... A kmalu to ne bodo več sanje. Če nam jutri uspe priti v ekipo, bo to resničnost! Postali bomo legende in vsi na šoli nas bodo poznali kot prvake! To mora biti res hudo! Moja sestra je bila pred dvema letoma v šolski ekipi, ampak se je grozno poškodovala in sploh ne more več igrati. Še zdaj je slavna. Svoj čas je bila totalna carica! Za punco... Ampak punce so brezvezne. Košarka je bolj za fante! In jaz bom zasedel sestrin prestol! Takoj jutri!


NASLEDNJI DAN - (ura pred avdicijo)

Najboljši dan mojega življenja se začenja! Samo še 1 uro pouka pretrpim in potem letim na avdicijo! In če pridem v ekipo bo še toliko boljše! Totalka bom zažigal! Si že predstavljam: *i*tekma za državno prvenstvo je. Zadnja minuta. Žoge nikomur ne morem podati - Peter in Rok sta predaleč... Vržem žogo in zadanem koš z drugega konca igrišča... In trojka v zadnjem hipu! Morda si bodo za tako dolg met morali izmisliti kar novo poimenovanje!?*i*

Naenkrat mojo namišljeno tekmo prekinejo učiteljičine besede. "Tine!" Zdraznem se. "Zvonilo je že!" reče učiteljica in mi zamaha pred obrazom. Najprej ne dojamem kje sploh sem, potem pa se spomnim - šola, konec pouka, avdicija... "AVDICIJA!" vsklikmem in v zabrišem zvezek in peresnico v šolsko torbo ter v sekundi in pol izginem iz učilnice.

Drvim skozi hodnike. Torba je strašno težka, a se ne oziram na to. Učitelji se za mano derejo, naj ne tekam, a tudi za to mi je vseeno. *i*Samo pravočasno moram priti v telovadnico...*i* si mislim.

V naslednjem trenutku sem že pred vrati telovadnice. Torba mi kar sama zdrsne poleg mene na tla, hitro odprem vrata in vstopim.


AVDICIJA

Vsi fantje so v vrsti. Trener nekaj razlaga. *i*Mogoče me ne bo opazil...*i* si rečem v mislih in potiho (a hitro!) stečem na konec vrste - zraven Roka in Petra. "Hej" pozdravim in Rok me dregne "Kako si lahko zamudil?" Nekoliko se nasmehnem, a zaskrbi me: *i*kaj če ne bom prišel v ekipo ker sem zamudil? Kaj če bo trener mislil da ne bom zavzet igralec? Kaj če...*i*

"Hej ti - na koncu vrste!"

*i*O ne.*i*

"Pridi sem!"

*i*A okej, okej... verjetno samo...*i*

"Si me slišal? Pridi!"

*i*Ja, ja... saj že grem... Samo da nisem naredil kaj narobe...*i*

Pridem do trenerja. Vsi bulijo v naju.

"Ga vidite? Zamudil je, ampak vseeno prišel. Brez strahu je stopil v vrsto in se ni sekiral."

*i*Jaaa... o tem bi se dalo debatirati...*i*

"Zgledujte se po njem!"

*i*Ja, ja... dobra fora. Zamudil sem. Totalno neodgovoren sem. In zdaj se zgledujte po meni. Ja kar poglejte me - res sem kul.*i*

"Dober si, mali. Take rabimo."

*i*Okej ja - zmešalo sem mu je. Totalka.*i*



Okej zdaj se mi ne da več pisati... Adijo<33