Pisalnica
Ozirala se je, da bi ga našla, a ga ni. Očitno se pokaže samo zjutraj.
»A si dobro?« jo je vprašala Hana, ko je videla, da se ozira v prazno.
»Našla sem otok. Špičast in črn. Daleč je. A zdaj so ga prekrile meglice.«
»Uuuuu. Sliši se, kot legenda o Črnem otoku. Prikazal naj bi se le ob sončnem vzhodu, potem pa naj bi ga prekrila megla,« je bila vznemirjena Hana.
»Lahko poveš več?«
»Več ne vem. Več bi vedel stari svetilničar Johan,« je blebetala Hana. »Baje so bili na tem otoku razbojniki, ki so speljali ladje na čeri in jim potem pokradli bogastvo. Potem pa je nekomu uspelo priti mimo in je zgradil svetilnik, otok pa je izginil za meglicami. Zdaj ga zelo redko vidijo.«
»Ga lahko obiščeva?« je vprašala Tara. Takrat je k njima prišel Edgar, ki je vse slišal.
»Zraven grem,« se je ponudil. Hana je skomignila.
»Jaz ne grem. Ta starec je v redu, ampak… nooo, malo nor je,« je pojasnila. »In ne mara me.«
»Potem greva pa sama,« je rekel Edgar. Tara je zavila z očmi. Lucija se je obrnila k njima.
»Poznam to legendo. A ne več, kot Hana,« je povedala. »Zato grem zraven. Zanima me.«
»Hej Luka!« je zaklical Edgar.
»Kaj?«
»A greš z nami do strega svetilničarja?« je vprašal Edgar.
»Zakaj?«
»Poslušat staro legendo!«
»Prav. Naj bo,« se je nejevoljno stinjal Luka. Takrat so prišli do plaže. Edgar in tom sta stekla naprej in poiskala primerno veliko senco pod drevesom.
»Tukaj!« sta zaklicala, ko sta jo našla. Ostali so stopili tja. Dekleta so postavila na tla podlogo, da se niso zbodli na iglice. Bili so sami. Potem so stekli na kamnit pomol. Edgar in Tom sta v užitku skakala v vodo, dekleta pa so še čakala. Luka se je nestrpno prestpopal z noge na nogo in imelo ga je, da bi jo ucvrl nazaj pod drevo. Samo potem bi izpadel, kot strahopetec. Tedaj ga je Edgar povlekel za roko. Luka je začutil, da je v vodi in zajela ga je panika. Tega sicer ni pokazal. Saj je znal plavati, samo… tu so bile RIBE. Začel je dregetati po celem telesu in dobil vrtoglavico. Oprijel se je pomola.
»A so dobro?« ga je vprašal Edgar. Luka je pokimal, a je vedel, da mora iz vode. Skušal se je potegniti ven, a je bil preveč omotičen, da bi zmogel.
»A si dobro?« jo je vprašala Hana, ko je videla, da se ozira v prazno.
»Našla sem otok. Špičast in črn. Daleč je. A zdaj so ga prekrile meglice.«
»Uuuuu. Sliši se, kot legenda o Črnem otoku. Prikazal naj bi se le ob sončnem vzhodu, potem pa naj bi ga prekrila megla,« je bila vznemirjena Hana.
»Lahko poveš več?«
»Več ne vem. Več bi vedel stari svetilničar Johan,« je blebetala Hana. »Baje so bili na tem otoku razbojniki, ki so speljali ladje na čeri in jim potem pokradli bogastvo. Potem pa je nekomu uspelo priti mimo in je zgradil svetilnik, otok pa je izginil za meglicami. Zdaj ga zelo redko vidijo.«
»Ga lahko obiščeva?« je vprašala Tara. Takrat je k njima prišel Edgar, ki je vse slišal.
»Zraven grem,« se je ponudil. Hana je skomignila.
»Jaz ne grem. Ta starec je v redu, ampak… nooo, malo nor je,« je pojasnila. »In ne mara me.«
»Potem greva pa sama,« je rekel Edgar. Tara je zavila z očmi. Lucija se je obrnila k njima.
»Poznam to legendo. A ne več, kot Hana,« je povedala. »Zato grem zraven. Zanima me.«
»Hej Luka!« je zaklical Edgar.
»Kaj?«
»A greš z nami do strega svetilničarja?« je vprašal Edgar.
»Zakaj?«
»Poslušat staro legendo!«
»Prav. Naj bo,« se je nejevoljno stinjal Luka. Takrat so prišli do plaže. Edgar in tom sta stekla naprej in poiskala primerno veliko senco pod drevesom.
»Tukaj!« sta zaklicala, ko sta jo našla. Ostali so stopili tja. Dekleta so postavila na tla podlogo, da se niso zbodli na iglice. Bili so sami. Potem so stekli na kamnit pomol. Edgar in Tom sta v užitku skakala v vodo, dekleta pa so še čakala. Luka se je nestrpno prestpopal z noge na nogo in imelo ga je, da bi jo ucvrl nazaj pod drevo. Samo potem bi izpadel, kot strahopetec. Tedaj ga je Edgar povlekel za roko. Luka je začutil, da je v vodi in zajela ga je panika. Tega sicer ni pokazal. Saj je znal plavati, samo… tu so bile RIBE. Začel je dregetati po celem telesu in dobil vrtoglavico. Oprijel se je pomola.
»A so dobro?« ga je vprašal Edgar. Luka je pokimal, a je vedel, da mora iz vode. Skušal se je potegniti ven, a je bil preveč omotičen, da bi zmogel.
Moj odgovor:
Sram me je
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Stiska in ne znam se odpreti ljudem
Zadnje čase doživljam zelo veliko stisko zarafi pritiska v šoli saj mi nič več ne gre zato so thdi moji treningi odbojke slabši. problem je ker vedno ko se poskušam pogovoriti z ljudmi o mojih čutvih se potem počutim zelo ashamed in me je sram in to obžalujem. zgodilo se je, da sem se zelo slabo počutila na treingu odbojke in je to trener opazil in me vprašal kaj je. vsedla sem se in se z njim pogovarjala in mi je svetoval in pomagal in zdaj se počutim cel čas sramotno pred njim. zahvalila sem se mu 3x a vseeno me je sram in ne vem zakaj samo čudno je, zvija me v trebuhu ker sem mu to povedala. ne vem kako se naj soočim z njim. odbojko treniram zdaj drugo leto in dejansko nikoli nisem izvedela kdaj ima rojstni dan tako da kak je normalen način da vprašam kdaj ma rojstni dan ko bom na samem z njim da se mu zahvalim nekako?
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(32)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(56)
Nič posebnega , že vse vem.
(19)
