22. DECEMBER
"No, nama bi zdaj povedala, zakaj si prišla dan prej?" vpraša Frank in na mizo prinese našo večerko — špageti bolejnez.
"No, jaz ...," nemočno začnem, medtem ko Frank in Alex sedeta za mizo.
"Nadaljuj," me spodbudi Alex in me spodbudno pogleda s svojimi živo zelenimi očmi.
"Jaz in ... John .. nisva več par," povem. Nato začutim, kako moje solze hočejo na plano. A poskušam jih zadržati.
"Kaj?" oba naenkrat začudeno rečeta in si narišata čudej izraz na obrazu.
"Ampak hodila sta že na gimnaziji!" me opomni Alex, medtem ko navija špagete na vilico. "Prisežem, da naj se pazi, če me sreča!" se še skuša pošaliti. A nisem bila razpoložena za šale.
"Pravzaprav sem jaz kriva, ne on. Če dobro pomislim, je bilo prav logično, da se bo to zgodilo." Zatem sem ji razložila vse — o Stephanu, kakšen je do mene in o tistem poljubu.
"Isabella," po mojem govoru pove Frank in odloži pribor, "mislim, da moraš iti spat. Takoj."
"Šla bom," po tiho rečem in počasi hodim do moje sobe.
A seveda očesa nisem mogla zatisniti. Kako naj? Po glavi se mi ves čas vrtijo njegove sinje oči in vedno počesani lasje čokoladne barve. Pa vsi najini trenutki. Oh, ne morem povedati, kako pogrešam njegove nežne ustnice, ki so se nekdaj dotikali mojih. Pravzaprav so se dotikale tudi kaj drugega, na primer vratu, ampak ni pomembno.
Vam je zdaj jasno, zakaj sem mu morala napisati *i*oprosti za moje laganje*i*? Žal še sedaj nisem dobila odgovora. Morda zato, ker si zdaj njegova usta lasti neko drugo dekle. Oh, sploh ne morem o tem razmišljati! Tudi če je res ... kar seveda upam, da ni. Vendar dvomim. Mislim, katera pa bi lahko spregledala te ustnice, ustvarjene za poljube?