13. JANUAR
"Isabella!"
Od strahu spustim ključe stanovanja na tla in se bliskovito obrnem. Ledeno modre oči, ki me spominjajo na morje. Globok in odločen moški glas. Tanke ustnice, ustvarjene za romantične poljube. Da, *i*on*i* je.
"John? Kaj ti je? Razšla sva se," začudeno vprašam in se skremžim od presenečenja.
"To že vem," resno odgovori. Nato zavoham na njem nekaj novega, nekaj, kar nisem vajena. Vonj ima po nočem svežem, rahlo tudi po sladkem. Kaj je stvar, ki jo tako intenzivno voham? "Je kaj narobe?"
Ups. Zgleda da sem se to spraševala preveč očitno. "Imaš ... nekaj novega?"
"Ne da bi vedel," odvrne in nenadoma me prešine — nova kolonjska! In to naravnost božanska! Oh, če bi bila le lahko bila skupaj. Ko bi ga poljubljala, bi ga lahko vohala. To bi bilo samo edinstveno.
"Nič ni, pozabi," se mu zlažem, on pa skomigne z rameni. "Bolj me zanima, zakaj me iščeš."
"Pogovoriti se morava," odvrne in me globoko pogleda v oči. V vsem tem času se sploh nisem zavedala, kako sem to pogrešala. "Kaj praviš na Starbucks? Kar zdaj?"
Starbucks. To je bila edina beseda, ki sem jo rabila. "Greva," odločno odgovorim in napotiva se po stopnicah navzdol.
Nekaj časa nisva ničesar spregovorila in tišina je bila dokaj mukotrpna. V ta namen sem se odločiti prebiti led: "Zakaj greva v Starbucks, John? O čem naj bi govorila?"
Že se je pripravljal odgovoriti na vprašanje, ko sem zagledala nove večbarvne luči. Ozrla sem se proti stropu in tako odmaknila pogled od stopnic. Naslednji trenutek sem le začutila, kako počasi padam proti tlom. A to se ni zgodilo. John me je namesto tega kot v kakšnem ljubezenskem filmu ujel.
Zrla sem mu naravnost v oči, v katerih sem videla morje. Znova, a močneje, sem zavohala njegovo kolonjsko in pozabila sem, kje sem.
Njegove ustnice so bile hkrati tako daleč tako kot blizu. Vendar ko so se njegove nežne roke ovile okrog vratu, so se ustnice približevale, dokler se niso končno srečale.
Počasi sva oba zaprla oči in se prepustila užitku poljubljanja. Začutila sem, kako mi srce divje razbija kot pravzaprav vsakič, ko ga vidim. V naju je gorel nekakšen ogenj strasti, ki sva ga lahko gasila le s poljubi. A temu sva bila zadnje čase prikrajšana.
Žal je kmalu odstranil svoje ustnice s svojih in ogenj strasti je bil pogašen, vendar mi je srce še vseeno bilo kot noro. "O tem sem se želel pogovoriti. Veš, že ko sem zapustil stanovanje, mi je bilo žal. A nisem te našel," izreče po tiho. "Želim nazaj naju, Isabella. Želim si, da bi bila spet skupaj."
Šok je takrat naredil svoje. Nemudoma sem odstranila njegove roke z mojih bokov in stekla nazaj v stanovanje.