15. JANUAR
John: Želim nazaj naju, Isabella. Želim si, da bi bila spet skupaj.
(zbežim)

O. Moj. Bog. In še enkrat — o, moj bog. Mar nisem kot petletni otrok? Človek bi pričakoval kaj drugače, če ima opravka z devetnajstletnico. Počakajte malo, saj še petletnik ne bi naredil kaj takega. Ne ne, to lahko storim le jaz. Resno, kaj je narobe z mano? Nisem mogla odreagirati takole:

John: Želim nazaj naju, Isabella. Želim si, da bi bila spet skupaj.
Jaz: Da! Tudi jaz naju želim nazaj, bodiva zopet par!
(poljub)

Kdo ve, kaj si zdaj misli o meni. Misli, da sem grozna? In še pomembnejše vprašanje. Si ga sploh zaslužim?
V redu, dovolj filozofiranja. Raje bom povedala, kaj se je zgodilo danes.
Ravno sem zapustila predavalnico in se napotila po stopnicah do vhoda. Prišla sem do prometne ceste, kjer sem zagledala Johna z aktovko v roki.
"John!" zakličem in stopim do njega. Ko sem se mu približala, pa sem spet zavohala njegovo kolonjsko. Mislim, da imam obsesijo s tem.
"Isabella!" dokaj navdušeno vzklikne. V redu. Če bi imel za največjo kozo na svetu, me ne bi poklical v takem tonu. Morda se še vseeno skriva upanje. "Kaj delaš tu?"
Za trenutek nisem vedela, kaj naj mu rečem. Želela sem ga povabiti v Starbucks, kamor naj bi šla včeraj, a nisem mogla najti besed. Na koncu sem nakvačkala tole: "Včeraj ... *i*nisva*i* mogla iti v Starbucks, zato sem razmišljala, če bi šla danes. In brez skrbi, jaz bom plačala!"
"Briljantna ideja, rad bi se pogovoril s tabo," odvrne. Nato pokaže na novejši Starbucks čez cesto. "Ta?"
"Mhm," redkobesedno pritrdim.
"Oh, saj res," zavzdihne čez nekaj sekund. "Čez eno uro imam predavanje. Mislim, da bom konec ob štirih. Te moti, če se takrat dobiva?"
"Ne, seveda ne," odvrnem.
In zdaj je ura že pol štirih in kmalu bom morala iti, da sploh pridem do Manhattna. Poročam kasneje!